mamči
|
Bila sem še relativno mlada (22 let), ko je znanka izgubila sina. In tej znanki se je res že veliko hudega zgodilo.
Zaradi spleta okoliščin, sem bila drugi človek, ki je bil ob njej, ko se je zgodila tragedija.
Ko sem stopila skozi vrata, sva se dolge trenutke samo gledali, s popolno praznino v očeh, nato sva si padli v objem in dolgo tako jokali. Nato je začela nepovezano govoriti (totalni šok, se zdaj jočem, ko se spomnim).
Tega dne nikoli, nikoli ne bom pozabila.
Mene je gnalo samo to, da NEKAJ moram rečt, nekaj.........
Pa mi ni padlo drugega, kot : " Prosim, povej, kako naj ti pomagam! Reči kako, bilo kaj, prosim!"
Par trenutkov je bila tiho, nato pa me je pogledala (še danes se spomnim koliko bolečine je bilo v njenih očeh  !!!!!!!) in mi rekla :" Ne moreš mi pomagat, ker sina mi ne moreš vrnit......... prosim te samo, da si ob meni in, da skupaj moliva zanj..."
Postalo mi je jasno, kako puhle so bile moje besede in jasno mi je bilo, da bi vse besede zvenele tako.
In res so prišli dnevi, ko sva (tudi zarad službe) skupaj molile, se skupaj spominjale, se skupaj smejale lepim spominom, skupaj molčale, si padale v neskončne objeme, skupaj gledale skozi okno, kot vedno, ko je on prihajal, in se skupaj jokale.........
|
Natisni
ne deluje??
