Anonimen
|
Vzemi za primer recimo... računalnik...
Cena je bila 200.000 SIT. Človek ga je kupil na 10 obrokov po 20.000 SIT. Med idplačevanjem pa je umrl. Ostala sta mu še dva obroka po 20.000 SIT. Skupaj torej 40.000 SIT. In ta človek je imel dediča. Recimo hčerko.
Dedinja se na zapuščinski razpravi odloči, ali bo dediščino sprejela ali ne. Dolžna ni narediti ničesar od obojega. Njena odločitev je prosta. Lahko se celo odloči tako, da dediščino sprejme samo do določene višine (zneska).
In recimo, da je bil pokojnik dolžan 40.000 SIT (prodajalcu računalnika), bil pa je imetnik stanovanja. V tem primeru je najpametneje, da dedinja sprejme dediščino, ker bo profitirala. Plačala bo 40.000 SIT dolga in postala imetnica 20 milijonov vrednega stanovanja. Če pa ni imel pokojnik poleg dolga dveh obrokov nobenega drugega premoženja, pa je bolje, da se dediščini odpove, saj to pomeni, da ne odgovarja za ta dolg. In če se ne najde drug dedič, potem upnik vzame računalnik nazaj.
Je pa v takem primeru tako, da do popolnega izplačila tečejo obresti. Negativne, seveda. Najbolje je, da se upnika takoj po smrti kupca obvesti, da je kupec umrl. Napiše se prošnjo za zamrznitev obresti do zapuščinske obravnave. Znesek, ki sem ga jaz omenila, je majhen, večinoma pa gre pri dediščinah za večje vsote. In upniki ponavadi za take stvari, kot je smrt, ne komplicirajo. Sploh pa, če si ti edina dedinja, saj potem vedo, da bodo lahko terjali tebe. Če se boš pa dediščini odpovedala, bodo pa svoje tako ali tako dobili nazaj.
V vsakem primeru pa je tako, da stvar, kupljena na obroke, do popolnega izplačila ostane v dejanski lasti prodajalca, kupec pa jo ima samo v uporabi. Torej bi v tem primeru na zapuščinski obravnavi odločali, kdo deduje uporabo računalnika in kdo s tem sprejme tudi obvznost dokončnega poplačila.
|
Natisni
?
