KAKO SEM PRIŠEL NA SVET

No, kako nastanejo dojenčki, vemo vsi, zato o tem ne bom govoril.

Ko sem rasel in rasel v maminem trebuhu in ko sem bil dovolj velik, sem hotel ven. Očka je mamico odpeljal v veliko belo hišo, kjer je polno zdravnikov in pomagali so mamici, da so me nekako spravili ven iz njenega trebuha. Bil sem velik in zelo rad sem jedel. Mamica mi je večkrat povedala, da sem potreboval več hrane, kot ostali dojenčki, da sem bil vsaj nekaj kratkih uric priden in sem zadovoljno dremal v svoji posteljici.

In tako sem rasel in rasel. Spomnim se, kako me je mamica včasih položila na trebuh, kar sem neizmerno sovražil. Imel sem tako zalite rokice, da me niso hotele ubogati in nikakor mi ni uspelo, da bi vzdignil glavico. Ker še nisem znal govoriti, sem se samo neznansko kregal z noskom zaritim v posteljo. Mamici pa sem se zdel imeniten!

Že čisto majhen, sem se moral boriti za svoje igračke. Res! Mamica in očka sta mi mojo najljubšo ropotuljico položila nekoliko stran od mene, da je nisem mogel doseči in potem sta z nasmeškom na obrazu opazovala moje krčevito trudenje, da bi se premaknil vsaj za milimeter. A mi ni in ni uspelo. In kljub mojemu glasnemu kreganju sta poskušala z isto igro dan za dnem. Meni pa ni in ni uspelo priti do želene igrače. Ker nikakor nista odnehala, sem vedel, da bom slej ko prej moral nekaj ukreniti. In res sem nekoč prešel v akcijo! Pogledal sem nastavljeno igračo, ki me je mamljivo klicala in krčevito sem se pognal naprej. Ampak, namesto, da bi se premaknil naprej, me je zasukalo in pristal sem na hrbtu s tako naglico, da se mi je zavrtelo v glavi. Razočarano sem čakal, da me bosta pobrala in ponovno poskušala, a sem se uštel. Začela sta na ves glas ploskati in se smejati ter me stiskati k sebi. In potem se je zgodil čudež. V roko sta mi dala mamljivo igračko. Torej sem zmagal? Posvetilo se mi je, da ni važno, kako se premaknem, ampak, da je važno, da se premaknem. In ker sem bil pretežak in me rokice in nogice niso hotele ubogati, sem namesto plazenja izbral veliko bolj enostavno tehniko in sem se pričel kotaliti, kot nogometna žoga. Če bi vedel, da bosta zaradi tega očka in mami tako srečna in bom dobil igračo tudi, če se bom odkotalil daleč proč od nje in nato milo zajokal, potem bi to storil že prej. In tako so se otroci mojih mesecev plazili, jaz pa sem se urno kotalil po stanovanju.