DOJENČEK PRIDE DOMOV

Da, in bil sem prepričan, da z mamico ne govorim več. Ni je bilo celih osem dni in osem noči! In sedaj, ko bo končno le prišla, bo s sabo pripeljala tisto majhno, kričečo stvar, ki bo spala v naši spalnici in se igrala v naši dnevni sobi! Trdno sem bil odločen, da sestrico popolnoma ignoriram. Pa je bila zvita, čeprav je bila majhna in takoj, ko je očka pripeljal mamico domov, mi je sestrica prinesla darilo. Odvil sem lep šumeč papir in zagledal - saj ne more biti res! Prinesla mi je čisto nov radio z mikrofonom! In to takšnega, da sem lahko poslušal katerokoli kaset_o. Le kako naj bi bil potem jezen nanjo?!

Očka je pripeljal voziček in namestili so jo v dnevni sobi, mamica pa je legla na kavč. Pa nisem šel k njej. Ne, ne! Bil sem jezen, ker me je tako dolgo pustila samega in ko me ni in ni nehala vabiti v svoj objem, sem ji jezno zabrusil, da sedaj ne stanuje več tu in da naj kar vzame dojenčka in z njim odide nazaj v porodnišnico. Sicer mi je bilo malo žal za te besede, a vseeno. Je moja mami ali ne!?

Kmalu sem izvedel, da ima sestrica tudi ime. Ker je bilo ime kratko, ni bilo večjih težav in prav hitro se mi je vtisnilo v spomin.

Po nekaj uricah, sem le zbral toliko poguma, da sem odšel do vozička in pogledal A. Mirno je spala in brez večjih težav sem jo lahko opazoval. Hitro sem opazil, da ima zelo dolge nohte na rokah in hotel sem povedati očku, da jih bo treba postriči, a sem se zmotil in namesto nohtov sem rekel, da bo treba postriči prste na roki. Tedaj pa sta se mamica in očka spogledala in kot bi mignil umaknila vse škarje, kar smo jih imeli izpred mojih oči.

Pričelo se je novo obdobje v mojem življenju. Naučiti sem se moral, da nisem na svetu sam …