A. IN OBISKI

Ko je tako moja sestrica preživela uspešno in kričeče prve dni svojega življenja, so se pričeli obiski. Vsak konec tedna, ko bi končno lahko v miru imel starša tudi malo zase, je kdo pozvonil. Pa nisem bil preveč jezen, saj mi je skoraj vsak dal kako čokoladico ali vrečko bonbonov. A. pa so nosili predvsem plenice, kar se mi je zdelo neizmerno imenitno. Vedno sem dobil boljše darilo, kot ona!

Potem, ko so mi izročili sladkarijo, so ponavadi pozabili name in planili k vozičku. Sklanjali so glave nad spečo sestrico in dopovedovali mamici in očku, kako mi je podobna. Za hip sem se zdrznil, nato pa stekel v kopalnico in se prestrašeno pogledal v ogledalo. 'Ah, dobro, še sem isti! Nisem postal dojenček! Kako lahko tako lažejo in kako, da mamica in očka verjameta!?'

Olajšano sem se vrnil v dnevno sobo in že je sledilo kup bedastih vprašanj: "Imaš rad sestrico? Jo kaj objameš? Pomagaš mamici? Si ponosen nanjo? Kaj pa če bi jo mi vzeli domov? Jo lahko odnesemo? Kaj, ti ne bo nič hudo?!"

Od kimanja in odkimavanja, se mi je že pošteno vrtelo v glavi. K sreči, se je A. pričela premikati in me je rešila vseh tistih neumnih vprašanj in končno sem lahko v miru sedel in jedel piškote, medtem ko so vsi poskočili k vozičku in čakali, kaj se bo zgodilo. In po nekaj sekundah se je zaslišal znani jok, ki mi je šel že pošteno na živce. In vsi so nežno zavzdihnili: "Aaaaah, oooooh!"

Nekaj časa sem jih brez besed opazoval. Mamica je hitela in grela mleko, očka je nervozno nosil A., obiskovalci pa so mu sledili in ponavljali svoj: "Gu, gu! Buci, bici!"

 Ko mi je postalo vsega dovolj, sem menil, da je čas, da tudi meni malo zaploskajo, tako kot v dobrih starih časih, ko sem bil še sam in, da bi preglasil sestrin kričeči jok, sem se pričel na vse grlo dreti in peti pesmico. Menil sem, da mi čudovito uspeva in da bom požel velik aplavz, a sem se uštel. Sledil je očkov grdi pogled in jezno mi je zabrusil: "Ja, kaj se pa greš! A sedaj boš pa še ti pričel kričat! Poglej, kako si prestrašil sestrico! Da si mi pri tej priči tiho!"

No, pa sem imel! Začudeno sem pogledal mamico, ki je odkimavala z glavo in se spraševala od koga sem neki pobral to čudno vedenje.

In življenje je teklo dalje …