To je ugotovil naš tretji otrok. Ker je dobil vabilo za sistematski pregled pred vstopom v šolo.

Seveda mu je starejši brat takoj povedal, da bo dobil dve, DVE! injekcije. In da tako presneto bolita, da nekaj časa rok ne bo mogel pokrčiti.

Zraven vabila na pregled, je bila še napotnica za odvzem krvi in urina.

Seveda mu je starejša sestra takoj povedala, da kri vzamejo iz žile na roki in ne iz prsta. Da zelo boli. In ker je bil po njenih zapažanjih mlajši bratec še premalo zelen v glavo, je dodala še, da včasih zmanjka igel za ljudi in vzamejo igle za konja. To šele boli!

Nato sta se starejši brat in sestra spogledala, zahihitala in odšla svojo pot. Mlajši pa se je obupano obrnil k mami. Da je bil zelo bel v obraz najbrž ni potrebno pojasnjevati.

Pogovor je bil dolg, glava zakopana v mamino naročje. Reši me! Saj ne bom zdržal.

Najprej kri in voda. Dan prej ga je bolela glava, nato trebuh, pa slabo mu je bilo. Potem je imel občutek, da bo kar omedlel.

Vseeno sva šla. V čakalnico. Z velikimi očmi in cmokom v grlu.

Kakšen pogum! Niti glasu. Niti pol glasu. Niti trznil ni. Junaško je prenesel odvzem krvi. Tudi lula je v lonček, čeprav je bil prepričan, da ne bo mogel še vsaj dve uri.

Čakalnica ni bila več siva, postala je rožnata. Medicinske sestre so postale nasmejane in lepe. In naš tretji otrok je odšel z dvignjeno glavo. Ponosen. Junak je bil.

Seveda je starejšega brata in sestro zanimalo le, če je jokal ali morda še boljše - kaj kričal.

Bil je junak. Niti pisnil ni.

Tišina.

Tudi prav. Saj midva tudi nisva, se še spomniva, da nisva. Niti strah naju ni bilo.

Sedaj pa še sistematski pregled in tisti dve injekciji. Tisti, boleči, veliki, ostri.

Pa, saj je junak. Prenesel bo tudi to. Sedaj ve. Če je zdržal pri igli za konje ...