»To ni pravo morje,« je jezno povedala triletnica. Našobila ustnice in sklenila roke. Njen pogled je bil užaljen, malce žalosten, ker je pogrešala polovico družine. Najbolj atija, seveda.

Ostali smo sami, mi trije. Najmlajša člana družine in mami. Pes šteje? No, tudi pes je ostal na morju. Lajajoča bela kepa. Trije so šli domov. Ati in starejša dva. Služba, šola. Zdaj se v šoli ne sme manjkati, zdaj, ko gre proti koncu, pa četudi je na morju poletje.

»Juhu, morje,« sta vzklikala mlajša dva. A že naslednjega dne, ko atija ni bilo več, ni bilo tako zanimivo.

Kako čista voda, vroče, morje sicer hladno, toda za igro ob vodi je. Naredili so čisto pravo gusarsko ladjo za otroke. Sladoled je že. Na obali so modri ležalniki. Kot v pravljici je. Za mamico. A, pogreša atija in starejša dva otroka. Kar naprej se pogovarjajo o njih. Kaj počnejo? Nas pogrešajo? Odštevajo dneve, ko bodo spet tu?

Na morju je čudovito. Zrak, ta omamni vonj po borovcih, po morju. Peščena obala je skoraj prazna. Le tu in tam je kakšna razgrnjena brisača. Majhen otrok, babica in dedek. Vsi pozdravljajo sonce. Tudi mi.

Radi imamo morje. Toda, to ni pravo morje. Če pa jih polovica manjka. Vsak dan huje je, vsak dan kaj novega boli. Trebuh, pa koleno, roka. Kje je ati? On zna pozdraviti, če kaj boli.

Morje je popolno, kadar smo vsi. Vsi otroci, veliki, mali, ati in mami. Niso pomembni modri ležalniki, ne čista voda. Ne toliko, kot družina, ki se veseli  skupnih trenutkov.

Še malo, še čisto malo, pa bomo skupaj. Še nekaj dni na morju. Vsi. Potem bo spet polno dela, spet bo morje »Juhu, morje.«