Dan pred petkom...

-razpoloženje: 6 (na lestvici do 10)

-kava:2

-cigareti:2 (dan se je šele začel...)

-vnos kalorij: (kolikor pač znese skupaj kava in pomarančen bombon...)

...namesto brainstorminga in aktivnega sodelovanja v projektu "služba", odsotno srkam kavo, zrem skozi okno v skoraj zimsko sončno jutro in razmišljam o svoji odločitvi...

Pred osmimi leti sem postala mamica svoje Bibe. Po težavah in bolečini, v veliki meri pogojeni z mojo napačno izbiro partnerja, beri: Bibinega očeta, je v meni dozorela odločitev: moj otrok bo edinec… Po logičnem razpletu dogodkov sva z Bibo ostali sami. Moje ime je Mami in sem samohranilka… Vsekakor pravilna odločitev, ki je nikoli nisem obžalovala. G.Biološki nikoli ni izpolnjeval svojih obveznosti. Zaradi finančnih mu niti ne zamerim. Ostalo mu zameri Biba. Od začetnega navdušenja in igranja Očeta, se je zadeva omejila na par obiskov letno…prej znanec kot kaj drugega. Čeprav za Bibo težko, zame olajšanje…namreč vsak prihod na naše dvorišče je  spremljal stres in visok ton. Torej, g. Biološki se je počasi, a vztrajno začel odmikati iz najinega življenja. Potem pa…

…nekaj pomladi po odhodu g.Biološkega sva z Bibo spoznali Očita. Najin Oči ima za sabo podobno izkušnjo. Končal je skoraj dvajset_ let trajajočo vezo, v kateri je rodil dve Bibi, ki ju je s težkim srcem moral pustiti pri g.Bivši. Od toliko let so mu ostali le vikendi, skupne počitnice in plačevanje alimentov. Ampak Oči je pravi Oče. Ažuren pri plačilu, skrben pri vzgoji, nežen pri objemih. Poln ljubezni do svojih bib. Moji Bibi je cel svet. Slika Očeta. Vzornik. Sedaj smo ostali štirje. Tretja, najstarejša Biba, je odšla v Veliko šolo, zasuta je z delom, knjigami, učenjem, prijateljicami, smsji, mmsji, maili, fbji, msnji in vsem mogočim…in težko najde čas za nas. Par manjših Bib pa še vztrajno cartamo.

Fantastic four…preživeli smo marsikaj…od vročine in vnetih ušes, odklanjanje hrane, krast na kolenih, mavec na levi roki, težave v šoli, prepire zaradi delitve igrač, kup raztrganih hlač, finančne težave, udarce g.Bivše in še marsikaj. Še vedno smo štirje. Štejemo zvezde in poslušamo utripe srca. Nemogoče? Ne. Nerealno? Skoraj. Predvsem zato, ker ko potolčen in podplut pobiraš črepinje svojega življenja, prisegaš pri bogovih…nikoli več…nikoli… Precej trda beseda. Trpka in dokončna. Ampak usoda nas obrača...

In tako je neke zgodnje poletne noči iz teme prišlo vprašanje. Lebdelo je v zraku in se počasi spustilo na moje srce. Belo zlato na levi roki ne prinese sprememb…prineslo pa je vprašanje in dvom o moji odločitvi izpred osmih let…