|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Teya D.
 (19.7.)


Razvrsti padajoče glede na: 

torek, 24.7.2012

Bilo je nedavno tega po moji presoji, v realnosti pa je že kar nekaj mesecev nazaj. Ne morem pozabiti tistega občutka v trebuhu, veselja, sreče in pogleda dragega ob novici da sem nosečka. Tako sva se veselila, se pripravila in odločila, da je to to, tretji sonček nama je namenjen. Želja, ki je tlela v meni se mi bo končno uresničila, vsaj tako sem mislila...potem pa... Še kako dobro sem spominjam tistega lanskega 'peklenskega' oktobra, jutra, ko so me prebudili krči, na stranišču pa mi je vzel dih madež na spodnjem perilu. Tolažila sem se, da ni nič hujšega, saj je bil manjši izcedek, vseeno sem poklicala ginekologa, kjer so mi sestre naročile, naj se oglasim čimprej. Mukotrpno čakanje v čakalnici, dolgi dve uri. Krči vedno večji, solze v očeh, cmok v grlu, okrog pa polno ljudi. Počutila sem se tako samo, nesrečno. Imela sem občutek da je krivda moja. Vstop v ordinacijo, pregled...in potem trenutek molka..žal, vam ne moremo več pomagati, izgubili ste otroka. Otrpnila sem, nisem mogla jokati, niti vdihniti prav...Molče sem zlezla iz mize za preglede, vzela tiste papire. Prazen pogled proti ginekologu in 'nasvidenje' je bilo zadnje kar se spominjam. Hotela sem na samo, upala da samo sanjam. 'Ni ga več,  oprosti!', sem po poti poslala dragemu, ki je nestrpno čakal na novice. Nisem dobila odgovora, kar me je še bolj potrlo, imela sem še večji občutek krivde. Zvečer sem tuhtala kako bi lahko preprečila vse skupaj, zakaj nisem bila bolj pazljiva, vendar proti naravi ne moreš ničesar. Dragi me je stisnil k sebi in me spomnil na vse kar že imava. Res imam ogromno, dva zdrava sončka in partnerja, imam kar si večina želi. Sem srečna, vendar še vedno mislim na pikico. Želja nikoli ne ugasne, čeprav se poti v življenju spremenijo!

1
0

Dnevnik -Teya D.

  2012
24.07.ŽELJA NIKOLI NE UMRE



Klikni tu in pokukaj v druge javne dnevnike!
Skupaj upamo, se veselimo, jočemo, rastemo...