Kar zgrozila sem se nad izjavo, da je »definicija družine mama, oče in otrok/otroci, ter da tudi zakonki par NI družina« kar naj bi bodočim učiteljem, študentom pedagoške fakultete skušali vcepti v glave in kar naj bi učili tudi male nadebudneže, ki jim bodo v prihodnosti zaupani. Ali res moramo v 21. stoletju še vedno razmišljati kot v srednjem veku? Ali res moramo takšno zastarelo mišljenje vcepljati v glavice otrok, tako da bomo (bodo) enako razmišljali še v 22., 23. in ostalih stoletjih!?

"Ne moreš primerjati dojenčka in psa!" mi je zabrusila znanka, ko sem s svojo prijateljico, novopečeno mamico, klepetala o kakanju in lulanju svojega psička. Še dobro, da mi je prijateljica, ki je že izkusila odraščanje pasjega otročka, zdaj pa se sooča še z odraščanjem svoje male človeške princeske, ekspresno stopila v bran. "Seveda, lahko!" No, pa si nisem mogla kaj, da se vseeno ne bi počutila malce čudno, ker sem o svojem psičku govorila kot o otročku. In začela razmišljati ...

Moški so prepričani, da zmorejo ravno toliko kot ženske - no, razen rojevanja in dojenja, seveda. Včasih, še posebej, ko postanejo očetje, pa začudeno ugotovijo, da je pa le mogoče mati narava ženske obradila z malce drugačnimi sposobnosti kot moške. Ampak, ali ste že kdaj slišali, da to tudi na glas priznajo!?

Zase mislim, da sem v osnovi zelo vesel človek - rada se smejem, rada se hecam, tudi in predvsem na svoj račun, in če se le da skušam tole svojo pozitivno energijo trositi naokrog. Pridejo pa dnevi, ko tudi meni zmanjka pozitivizma in takrat - prav neverjetno - imajo le-tega zame dovolj drugi: partner, družina, prijateljice/prijatelji, sodelavke/sodelavci, pa tudi popolni neznanci, ki sem jim upala priznati, da danes pač ni  moj dan.

Groza, čas kar beži in dan ima definitvno premalo ur, da bi počela vse kar bi si želela ob vsem tem kar moram ... In časa mi je zmanjkalo tudi za dogodivščine moje nosečke. Toliko časa je pravzaprav mimo od zadnjega zapisa, da moja nosečka ni več nosečka, ampak je zdaj že v dveh kosih :). Prej štiričlanska družinica (ja, štiričlanska, saj pod isto streho živi "ničvečnosečka", tisti, ki je vsaj pol kriv za njeno prejšnje stanje in še dva malce bolj kosmata - nadvse samosvoj maček in razvajeni pes, ki je sicer zelo lepo vzgojen, vseeno pa dobro ve, da lahko svoje velike krake kadarkoli raztegne na kavču in vse ostal izirne s svojega prestola), je zdaj že petčlanska - en mesec nazaj se jim je pridružili mala deklica O. Kljub temu da je peta članica najmanjša, je zaenkrat v središču pozornosti, vendar se mi zdi, da kosmatincema njen prisotnost ni ravno zagrenila življenja. Maček se s tem niti ne obremenjuje preveč, saj vedno dobi tisto kar mu paše. Pa tudi pes se ne pritožuje preveč, saj je fasciniran nad novostjo v hiši in je tako takoj prevzel starševsko držo ter se zadolžil za straženje okolice njene postelje. Najbrž mu je všeč tudi to, da je še vedno kralj kavča in to tudi takrat, ko O zavzeto sesa. Več kot tri četrtine kavča zasedajo dolge pasje tace, ostali košček pa mamica in O :)

Ste že obesili nogavice, da se bo v njih tudi letos znašlo Božičkovo presenečenje, ki ste si ga zaželeli? Pa veste zakaj sploh nastavljamo nogavice?

Dragi dnevnik (in vsi ostali, ki sem vam dovolila pokukati vanj).

Pred šestimi meseci si je semenčica mojega prijatelja drznila napasti jajčece moje prijateljice, katerega zaščitna ograja je popustila in čez mesec dni ... "Imam novico, ne morem po telefonu ...". Zaobljubljena žurerka in zaprisežena "nejazpanitislučajnošenebommama" mi je zgroženo priznala: "Ojej, noseča sem!" Priznam, nisem čisto točno vedela, kako naj doreagiram, ali skačem od veselja kot se spodobi (pa ne samo zato, ampak tudi zato, ker je to res lepa novica); mogoče zaprepadeno sočustvujem z njo, češ, to je pa res grozno in kaj zdaj; ali pa spodbudno in strokovno povem (kot da bi imela že najmanj dvajset_ nosečnosti za sabo, pa moram takoj priznati, da nobeno moje jajčece ni še nikoli popustilo :), da bo vse še ok. Ubrala sem mešanico vsega in skupaj sva, kot je to v najini navadi, našli kup nadvse smešnih komentarjev na to temo.

Življenje je minljivo. To vem že od vedno, vseeno pa se me ta minljivost večinoma ne dotakne, razen ...