Pomoč pri nemoči
Oznake: otrok,družina,vzgoja,razvoj,mati,starši,težava,plašnost,strah,trma
26.11.2012
Pozdravljeni,
prosila bi vas za vaše mnenje o sledečem. Naš sin hodi v prvi razred in je dokaj plašen in potrebuje čas, da se navadi na spremembo, sicer ga čutenja lahko preplavijo in se ne more nadzorovati ( ali pa tako pokaže meni, ker ve, da sem zelo občuljiva na njegove stiske?). Je edinec. Ves čas smo bili zelo skrbni, ker je veliko kričal ( krči , strah in negotovost pred novo situacijo) in se mi zadnje čase zdi tudi, da smo morda preveč resno jemali njegove reakcije in smo mu tako onemogočili marsikatero reševanje frustracije..Skratka, ko je začel kričat, sem skočila in ga rešila..in zdaj opažam, da to morda ni dobro..da morda ni treba skočiti vsakič, ko je nezadovoljen,ko plane v jok ali ko zakriči zaradi neugodja, saj ga tako samo ščitimo se mi zdi in on samo narekuje zaščito..in smo v začaranem krogu zaščitništva in vloge žrtve oziroma neke nemoči v katero, ne vem zakaj ,zadnje čase ne verjamem več toliko..ne želim zveneti kot hladna mati, ampak me zanima, ali je res potrebno vsakič skočiti..ali je bolje počakati nekaj časa in mu dati priložnost, da sam uvidi kako in kaj in začne iskati rešitve? Vem, da je to zdaj veliko težje, ker je navajen na zaščito, pa vseeno nikakor ne želim sinu privzgojiti namišljene nemoči. Kje je meja med tem, ko me rabi in med tem, ko misli, da me rabi? Kdaj se mu pomaga in kdaj ne? Ker zna zelo burno zahtevati in kričati, mislim, da je vedno nujno ..pa vendar ni.( npr. lani je že sam drsal, letos je kričal pol ure na drsališču kot, da bi ga dajali iz kože in se zelo bal, ali pa delava neke vaje za roke in plane v tak tihi subtilen jok, kot, da bi ga davila..potem mi je hudo in neham..ali, če kaj noče in zahteva takoj,kot, da je konec sveta.. tudi skočim, ker se ustrašim resnosti situacije Ali pa vsakič, ko gre za kakšno novo dejavnost ali premik, je scenain to je naporno).Kako naj ocenimo kdaj je situacija res prava, ki zahteva zaščito? Je res zelo občutljiv, pa vendar, ali mu ne delamo škode, ko ga tako obranimo pred izkušnjami, ki niso ravno nevarne ali ogrožujoče? In kako vedeti, da niso nevarne in ogrožujoče zanj, saj ima svoje senzorje, ki jih pozna bolje kot jaz??Bojim se, da mu škodim, ko ga vedno slišim..tako čudno to zveni, pa vendar sem resnično dobila tak občutek..vem, da je treba resno jemati otrokova čutenja, pa vendar kako vem, da ne gre že za neko navajeno nemoč in ne prava čutenja? Vsekakor ga ne bi želela prikrajšati za življenje, saj si nikakor ne želim, da bi vedno potreboval nekoga in bil odvisen od drugih. Po drugi strani pa se še bolj bojim, da bo preslišan in sam v svoji nemoči..
Hvala za odgovor
Pretirano skrbna mama?
ODGOVOR:
Dr. Saša Poljak Lukek, spec. zakonske in družinske terapije | 5.12.2012
Pozdravljeni! Do svojega sina delujete zelo zaščitniško, zalo materinsko. Ste zelo senzitivni in očitno tudi veliko razmišljate o svoji starševski vlogi. Že to so informacije, iz katerih lahko sklepam, da ne delate ničesar narobe in da ste se pripravljeni v vzgoji spreminjati skupaj s potrebami otroka. Z razvojem otroka se spreminjajo njegove potrebe in s tem morajo starši prilagajati tudi svoje vzgojno delovanje. Pri tem pa stalno na novo vzpostavljati ravnotežje med zaščito otroka in spodbujanjem otrokove samostojnosti in razvijanjem njegovih potencialov. S tem vprašanjem pa se sedaj spopadate tudi sami. Kako otroku zagotoviti varnosti in istočasno spodbujati njegovo samostojnost? Da boste lažje našli odgovor na to vprašanje, ki bo pravi za vas in za vašega otroka, pa upoštevajte, da vas vaš šestletni otrok še vedno zelo potrebuje. Vaša zaščita mu bo pomagala razviti notranji kompas, ki ga bo kasneje varoval pred nevarnostim. In ne glede na to kako uspešni ste pri prestrezanju njegovih stisk, vseh ne morete in ne boste prestregli. Ko pa pride do stiske potrebuje vas, da ga naučite kako kljub občutkom kot so jeza, strah, sram lahko obdrži odnos. S stisko se že sedaj uči spopadati sam, vaša naloga sedaj pa je, da ostajate ob njem. Tudi če nič ne naredite (če imate občutek, da gre za iskanje pozornosti in da ni pravega razloga za odigravanje) ostanite ob njem, da se bo umiril. S tem bo dobil izkušnjo, da je njegova stiska in vedenje obvladljivo zanj in za okolico. Do naučene nemoči pa bo prišlo v trenutku, ko boste njegovo bližino in pozornost vi potrebovali bolj kot on. Zato je vaša naloga tudi, da poskrbite za svoje odnose in zase. Če bo otrok edina vaš vir zadovoljstva in skrbi, se lahko hitro zgodi, da bo to postala njegova naloga. Takrat pa res ne bo imel druge izbire, kot da vas ob sebi ohranja izključno s svojo nemočjo. In če še dogovorim na vaše vprašanje: ne, niste pretirano skrbna mama in ja, vaš otrok bo vedno potreboval nekoga (vi mu le omogočite, da bo znal ob tem poskrbeti tudi zase). Prijetne prihajajoče praznične dni vam želim!
Pogoji uporabe
Odgovori strokovnjakov so informativnega značaja in ne morejo nadomestiti obiska pri zdravniku in
osebnega posveta z njim. Ne gre za strokovno diagnozo, temveč le za odgovor, ki je podan na podlagi
vprašanja in navedenih informacij uporabnika. Določene informacije s področja zdravstva lahko
zastarajo, kar upoštevajte pri prebiranju starejših odgovorov. Pri zastavljanju vprašanja je zagotovljena
tajnost osebnih podatkov, ki jih posredujete ob registraciji. Strokovnjaki si pridržujejo pravico, da na
določeno vprašanje ne odgovorijo. Pridržujemo si pravico do lektoriranja vprašanja.
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
