|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
  
Je to sram in kam z njim?
Oznake: čustva,sram,težava,otroštvo,obdobje,problemi,družina,psihologija
7.2.2013

Spoštovani,
vidim, da veliko pišete o pomenu vzgoje in neizraženih čutenjih. Kako pa dejansko vemo katera čutenja so bila pri naših starših prepovedana in nismo imeli prostora zanje? In kako vemo kaj se skriva za našo jezo, strahom itd?
Ne znam točno poimenovati občutkov v sebi zato vas lepo prosim za pomoč: v OŠ, sem na obisku pri stari mami v hiši videla v kuhinji očeta, ki je ležal na klopci ter imel svojo glavo v tetinem naročju ( kasneje se je izkazalo, da sta bila intimna). Teta ga je, ne vem, recimo česala..Odprla sem vrata in znašla sem se sredi kuhinje pred prizorom: tisti trenutek sem čutila le, da je to kar vidim zelo nenavadno, ko pa sta oče in teta normalno zrla vame z nasmehom na ustnicah in mi je oče rekel: " Kaj je miška?" s popolnoma mirnim in nasmejanim glasom kot , da ne bi bilo nič narobe, sem začutila gorozo, slabost, hud strah. Zbežala sem ven in postala stara 200 let. Dobro sem se verjetno zavedala, da je prizor totalna goljufija in prevara, pa vendar mi je očetova reakcija PREPOVEDALA čutiti, ozavestiti in izraziti moj pogled, moja čustva, sebe. Čutila sem se skrajno nevredno, popolnoma motečo, popolnoma odveč, krivo, da motim, krivo, da sem, da živim..sploh se nisem spomnila, da pravzaprav goljufata onadva.Zanima me, če je moje čutenje SRAM? In kako se ga znebiti, saj me nekje v globinah občutek nevrednosti in ne pravice do obstoja ves čas grize kot neko opozorilo..kot, da bi bila jaz nek goljuf, ki se moram skrivati? Kot, da jaz nisem vredna in sem majhna in nemočna? Od kod mi to? Je ta nevrednost sram pred svojimi čutenji in pravicami, ki se jih ne upam izraziti ( namreč prav tako čutim). Kako bedno je tako črvičenje..sicer pa dobro funkcioniram in se sramu sploh ne vidi. Da bi lažje razumeli mojo zgodbo si predstavljajte, da nekoga presenetite pri nečednem dejanju in se potem vi počutite nevredno, odveč, krivo, ker ste tam in popolnoma nezaželeno? Verjetno, ker vas je sram, da ste nekoga zalotili pri sramotnem dejanju? Je to tako?:) Hvala in lp
LP
Tina





ODGOVOR:
Laura Tratnik, specializantka psihoterapije | 4.3.2013

Spoštovana Tina. Preteklo je že veliko časa, a se zdi, da je vaš spomin na travmatičen dogodek iz otroštva še vedno zelo živ, poln neizrečenih in močnih emocij, ki so pustile sled tudi v občutku »sebe«, v občutku svoje lastne vrednosti. Sklepam lahko le po delu zgodbe, ki ste ga delili z nami, zato bom odgovorila v tem okviru glede na podatke, ki so podani. Situacija v kateri ste zalotili očeta in teto je v vas kot opisujete prebudila pristne občutke močnega nelagodja z zavedanjem, da situacija ni moralno sprejemljiva. Sočasno pa so očetove besede, besede starša, ki ga ima otrok rad, ki mu otrok zaupa, želele sporočiti, da je situacija popolnoma OK. Ob tem se lahko v otroku dogaja močan notranji konflikt. Del nas čuti, da se je dogajalo nekaj neprimernega, drugi del nas pa zvesto sledi staršu in molči. Prav ta notranji konflikt in molk prinašata »nemo travmo«. Lahko se leta in leta nabira v nas neizrečeno in vse bolj kliče po temu, da želi priti na plano. Vračajo se spomini, včasih sanje ali dogodki ob katerih nas preplavljajo močna čustva, ki so vezana na stare bolečine. Ne vem ali ste o dogodku lahko spregovorili s kom ali ne. V primeru, da niste je v veliki meri verjetnost, da niste čutili dovolj podpore od drugih bližnjih oseb. Lahko je bil prisoten tudi strah, da če bi spregovorili, bi vsi trpeli, mama bi bila prizadeta. Povedati »skrivnost« pomeni tudi deliti z nekom svojo ranljivost, tvegati kako bo nekdo to sprejel in izpostaviti sebe v za nas »sramotni situaciji«. Kadar čutimo sram doživljamo sebe kot osebo neustreznega. Za sram rečemo, da je »socialno čustvo«, saj potrebujemo zanj tudi drugo osebo, nekoga kateremu pripišemo, da bo imel o nas slabo mnenje. Na kratko lahko rečemo »ni sramu kadar ni pogleda drugega«. Krivda pa je bolj usmerjena na naše dejanje, v vašem primeru na to, da ste »bili takrat na tistem mestu«. Otrok krivi sebe, ker je lažje kriviti sebe kot starša, ki mu otrok zaupa in verjame vanj, starš je zanj temelj varnega odnosa. V psihoterapevtskem pristopu transakcijska analiza govorimo o intrapsihični strukturi osebnosti, ki jo predstavljajo ego stanja Odraslega, Otroka in Starša. Naš »notranji otrok«, še vedno v sebi nosi stiske otroštva, je del naše osebnostne strukture, ki v določenih življenjskih situacijah čustvuje, deluje in se vede kot takrat nekoč, ko smo bili majhni. Sem lahko umestim vaš občutek »majhnosti in nemoči«, ki ga opisujete. Danes smo veliki, smo odrasli, a določene situacije so lahko za nas »sprožilec«, da se v nas aktivira čustvovanje in razmišljanje »notranjega otroka« in s tem se aktivira tudi ves sram sebe, občutki krivde, nevrednost, nepomembnost. Že samo zavedanje in prepoznavanje kaj vse se neizrečenega in bolečega skriva v našem otroškem delu sebe prinaša veliko razbremenitev duha. Upati si pripovedovati o svojem sramu, deliti svoj notranji svet in razumeti ga, pa prinaša predelavo za nas travmatskih dogodkov. Tukaj ne gre da dogodke pozabimo, izbrišemo iz spomina, temveč za to, da se zavedamo, da so del naše preteklosti in da si dovolimo izraziti tisto kar takrat nekoč nismo mogli, upali ali znali. Gre za dokončno razrešitev notranjega konflikta. Predelava prinaša to, da nam spomin na take dogodke več ne povzroča čustvene bolečine ter preplavljanja z močnimi emocijami. Prijazen pozdrav, Laura Tratnik (www.laura-psihoterapija.net)

 

Pogoji uporabe
Odgovori strokovnjakov so informativnega značaja in ne morejo nadomestiti obiska pri zdravniku in osebnega posveta z njim. Ne gre za strokovno diagnozo, temveč le za odgovor, ki je podan na podlagi vprašanja in navedenih informacij uporabnika. Določene informacije s področja zdravstva lahko zastarajo, kar upoštevajte pri prebiranju starejših odgovorov. Pri zastavljanju vprašanja je zagotovljena tajnost osebnih podatkov, ki jih posredujete ob registraciji. Strokovnjaki si pridržujejo pravico, da na določeno vprašanje ne odgovorijo. Pridržujemo si pravico do lektoriranja vprašanja.


Laura Tratnik odgovarja:
Nočna groza
Depresija pri sinu
Depresija+anoreksija pri 8-letnici
Ponovitev poporodne depresije?


Zastavi vprašanje strokovnjaku
Nazaj na SEZNAM STROKOVNJAKOV


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:






Ime za fantka
Nataliya

Katero vam je boljše ime?

Nik (28%)

Taj (20%)

Žan (24%)

Mark (28%)


Število vseh glasov: 594

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!