Pozdravljeni! Opisujete strah, ki je razvojno pričakovan in normalen. Ko se otrok začne zavedati okolice in ločevati ljudi med seboj, se pojavi strah, s katerim malčki še ne znajo opravljati. Pomembno je, da se zavedate, da bo ta strah minil in da to ne pomeni, da vi delate kar koli narobe. Ko pa se strah pojavi, morate biti vi tisti, ki ostanete mirni in ob vašem odzivu se bo tudi vaš sin naučil, da je strah obvladljiv in da okolica ni nevarna. Lahko se odmaknete za trenutek v miren prosto ali za zamotite s dejavnostjo ali stvarjo, ki mu je poznana in domača. Pri tem pa poskušajte čim bolj ohranjati vso rutino, ki jo vaša družina ima. Ne izogibajte se obiskov (čeprav so lahko zelo naporni) in istočasno tudi na silo vašega sinka ne izpostavljate prevelikim dražljajem iz okolice. In seveda se to v zgodnejših mesecih ni dogajalo, saj se dojenček takrat še ne odziva na dražljaje okolice. Njegova senzitivnost se razvija postopoma. Strah pa ni nič negativnega, vsi ga čutimo in ga potrebujemo za preživetje. Otrok pa se mora že v prvem letu življenja naučiti z njim shajati. Samo brez strahu naprej!