|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
  
Odzivanje na materino nerganje
Oznake: odzivanje,na,materino,nerganje,družina,vzgoja,odnosi
3.7.2013

Pozdravljeni, zanima me kako naj se odzivam na materino vedenje, ki je večinom nasporotovalno do mojega vedenja in ravnanja z mojim otrokom:
NIkoli ni pokazala nobenega sočutja do mene, le odkimavala je. Do nedavnega se tega sploh nisem zavedala, le bala sem se vas čas, pa nisem vedela zakaj. Sedaj pa, ko sem jo povabila na morje še z mojim otrokom , 8.letnim sinom, mi je kapnilo. Ves čas je vse narobe, vendar se to kaže zelo subtilno, pasivno agresivno:
-če npr. otrok plava brez pomagal, ga po njegovem mučim..in govori bogi otrok, daj mu črva ali rokavčke
-ko poje sladke stvari na večerji in se dogovoriva, da bo sladoled na vrsti drugič, je šla po sladoled in ga najmanj 6x ponudila otroku-ga silila
-ko sem organizirala počitnice za otroka skozi dejavnosti, mi govori, da je bogi, ker mora biti toliko aktiven
-ko nato kričim na njo, pravi ni čudno, da je otrok tak, ker se jaz tako derem..
Prišla sem do spoznanja, da me je ves čas tako zanikala, metala stran. Sem ji rekla, da me žali, da je z njo na morju kot s opozicijo in da sem jo povabila, ker sem pričakovala, da bo končno uvidila mojo zanesljivost in trud in me cenila..Celo tako daleč gre, da se namenoma potem vede sramotno( resnično to mislim), ker se je kopala kar v spodnjem perilu in dobro ve, kako pomembno je zame, da stvari štimajo. Včasih msilim, da tekmuje z mano, da mi celo nekaj zavida in sedaj je prišla jeza..tako me lahko razjezi, da bi jo zmlela. Kmalu za tem pa sem se zavedala strahu, ki ga čutim..tresla sem se vedno, ko se mi je približala na morju. Tresla sem se in sploh nisem vedela kaj naj rečem človeku, ki me nič ne sliši in nič ne upošteva. Ki me 100% prezira pred mojim otrokom in se mi zdi, da celo uživa, ko se derem na njo..da lahko s pristom kaže name, v resnici pa je ona tista, ki jo ves čas nekaj moti in na fin ančin teži. Kako odreagirati,da se ne zapletem v ta konflikt, ki se vedno konča z mojim tresenjem, kričanjem in strahom, da je z mano nekaj narobe..kot , da sem odvisna od njenega odobravanja..zelo slabo se počutim , vendar ne morem več iz tega..vsakič me spravi v obup, vsakič. Zato je najraje sploh ne bi slišala več.
Ne vem niti kako si lahko pomagam sama ob zavedanju, da me mati nikoli ni sprejela s srcem, le takrat, ko sem bila takšna kot je to želela ona: se pravi zgubljena, brezciljev, nemočna, nonšelantna, brez potreb...nikoli nisem bila uspešna poslovno..sedaj pa se sprašujem, če tudi s tem nisem stregla njej..Kaj naj ji odgovorim, ko me ne sliši in kaj naj naredim? Najraje bi se skrila..ne razumem, da me nekdo tako ne sprejema-sram me je, da bi si priznala, da je to moja mati, zato si še vedno lažem in se kregam..verjetno. Kaj pa naj rečem svojemu otroku v sebi, ki je prej idelaiziral matero, sedaj pa se zaveda, da zato, ker je bilo dejstvo prehudo, da sem jo tako motila, da me niti enkrat ni sprejela z navdušnjem..sita sem njenih meril..pa vendar ne vem kako stran brez preprira. Vendar se mi prebuja moje sočutje do mene.




ODGOVOR:
Dr. Saša Poljak Lukek, spec. zakonske in družinske terapije | 23.7.2013

Pozdravljeni! Zavedati se morate, da je za odnos med staršem in otrokom, odgovoren starš, ne glede na starost otroka. In tudi v vašem primeru je tako. Odnos, ki ga opisujete, lahko popravi le vaša mama. Vi pa lahko kot odrasla oseba postavite jasne meje, vednar brez psihičnega ali fizičnega nasilja. Veliko občutkov, ki jih doživljate danes ob vaši mami izvira tudi iz preteklosti, ko ste bili še otrok in resnični nemočni. Zato bi bilo prav in za vas koristno, da se o tem z nekom pogovorite. Če ne gre z vašo mamo, z nekom, ki vam je blizu (seveda to ne sme biti vaš otrok) ali s terapevtom. S tem boste dali sebi in svojemu otroku možnost za novo, drugačno doživljanje, kjer bo strah in sram obvladljiv in kjer se bo imelo telo možnost umiriti in sprostiti. In kot sem že napisala, svojo energijo usmerite v odnos z vašim sinom, tam imate vse možnosti spremembe in razvoja. Odnos z mamo pa morate le razumeti, da bo vam lažje, spremeniti pa ga brez nje ne morete. Vse dobro vam želim!

Pogoji uporabe
Odgovori strokovnjakov so informativnega značaja in ne morejo nadomestiti obiska pri zdravniku in osebnega posveta z njim. Ne gre za strokovno diagnozo, temveč le za odgovor, ki je podan na podlagi vprašanja in navedenih informacij uporabnika. Določene informacije s področja zdravstva lahko zastarajo, kar upoštevajte pri prebiranju starejših odgovorov. Pri zastavljanju vprašanja je zagotovljena tajnost osebnih podatkov, ki jih posredujete ob registraciji. Strokovnjaki si pridržujejo pravico, da na določeno vprašanje ne odgovorijo. Pridržujemo si pravico do lektoriranja vprašanja.


Dr. Saša Poljak Lukek odgovarja:
Vpliv prijateljice
Spanje triletnice
Posesivnost
Težave z vzgojo


Zastavi vprašanje strokovnjaku
Nazaj na SEZNAM STROKOVNJAKOV


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:






Nos.
пеперутка16

Kako majhnim otrokom čistite nos?