Potovanja so prijetna in zabavna, a hkrati tudi nepredvidljiva in utrudljiva. Na potovanjih je mnogo dejavnikov, ki jih majhen otrok težko razumsko obvlada in sprejema brez uporov. Pogosto tudi zato, ker so zaradi neustaljenega ritma kratene nekatere njegove potrebe (npr. ustaljenost dnevnega ritma, redno prehranjevanje, čas za igro, čas za počitek,…). Naloga staršev kot odraslih je, da precenijo, kdaj je potovanj dovolj oziroma preveč in se začnejo odpovedovati svojim željam zavoljo otrokovih potreb. Poglavitna naloga staršev je, da otroka temeljito pripravijo na samostojno življenje, kar pomeni, da so tako v vlogi osebe, ki nudi ljubezen in vzajemno tudi disciplinira. Del discipliniranja pa so tudi kazni, ki niso le besede in obljube, temveč dejanske prepovedi, odvzemi prioritet in podobno. Tudi odrasli smo kaznovani za prekrške (nobenemu policistu na cesti ne zmanjka besed, ker enostavno napiše položnico in zabeleži kazenske pike). Vsi otroci na tem svetu so vztrajni, sicer ne bi znali niti hoditi. Ko starši otroku postavijo določene omejitve in zahteve, ga učijo, da na svetu ni edini in glavni. Če bo živel v takšnem prepričanju, bo kaj kmalu naletel na težave zunaj družine (vrtec, šola, kasneje delovno okolje). Vse študije kažejo, da so permisivno vzgojeni otroci, čigar starši so prisegali zgolj na kazanje ljubezni, razlaganje otroku, mu vse dovolili ter zavračali vse oblike kaznovanja , odrasli v posameznike, ki so nesocializirani, egocentrični, nasilni, brez spoštovanja in empatije in ne priznavajo nikakršne avtoritete. Antropološke raziskave kažejo, da vsa ljudstva širom sveta kaznujejo svoje otroke, tudi tista, ki so do svojih otrok najnežnejša. Strah, da vas otrok zaradi zahtev in discipliniranja ne bo imel rad, je vsekakor odveč. Seveda pa ob tem ne pozabite na pohvale (nagrade) in ljubezen. Vabim vas tudi k poslušanju radijske oddaje o vzgoji in motiviranju: http://www.youtube.com/watch?v=ub8GzuJP4wU