Pozdravljeni,

ob branju vašega vprašanja, se mi je najprej porodilo vprašanje – ali smo res kdaj popolnoma pripravljeni na otroka? Psihološko, fizično, ekonomsko in še v kakšnem drugem smislu? Verjetno ne. Po drugi strani pa poznam tudi veliko mam, oziroma še nosečnic, ki se poskušajo pripraviti na vsako malenkost v povezavi s prihodom otroka, kar pa je lahko tudi zelo skrajno in izraža stisko, oziroma tesnobo.

Resnično razumem vaše dvome in skrbi – o tem, kakšne spremembe se obetajo, ter kako se boste znašla v novi vlogi. Stavila bi, da podobne skrbi obremenjujejo večino nosečnic, sploh tiste, ki bodo mame postale prvič, res pa je, da o njih vse niso pripravljene spregovoriti. V družbi, ki poudarja, da je nosečnost in materinstvo le srečno obdobje, si včasih težko izborimo prostor za razkritje neprijetnih občutkov in skrbi.

Včasih nam je pomemben predvsem občutek, da imamo nadzor nad situacijo, v nosečnosti pa se morda zdi, da se dogaja toliko stvari, na katere nimamo vpliva. Dejansko je potrebno sprejeti tudi takšne, a še vseeno imate in boste obdržala vpliv na večino stvari – vaše življenje se bo spremenilo po prihodu otroka, a vi boste odločala, v kolikšni meri. Tudi to, kakšna mama boste, je večinoma v vašem dosegu vplivanja.

Zaenkrat se mi zdi najpomembneje, da zberete pogum in o svojih občutkih in mislih spregovorite. V prvi vrsti s partnerjem, pa tudi s kakšno prijateljico, morda sorodnico, s kakšno, ki je tudi že mama in je morda šla skozi precej podobno obdobje, kot greste zdaj vi. Morda vam bodo razkrile, da so doživljale podobno, morda dale kakšen nasvet, oboje vam lahko koristi. Navadno je tako, da o svojih stiskah molčimo, če pa o podobni zadevi spregovori nekdo drug, pa se olajšano izpovemo tudi sami.

Predlagam, da se osredotočite nase, da čas nosečnopsti izkoristite za stvari, ki vas veselijo. Morda za druženje, sproščanje, branje, telesno aktivnost, če vam počutje dopušča. Posvetite se sebi, pa ne zato, ker se po prihodu otroka za to več ne boste imela časa (imela ga boste toliko, kolikor si ga boste vzela), pač pa zato, ker je nosečnost lepa le, če si jo tako naredimo same. Posvetite se tudi partnerskemu odnosu, najprej morda v obliki iskrenega pogovora o občutkih in strahovih glede prihajajočih sprememb, pa tudi o tistem, zelo pomembnem delu vas, ki se prihoda novega člana veseli.

Glede zmanjševanja strahov, vam predlagam še, da pomislite na to, kaj vam je v boju z njimi pomagalo v preteklosti. Pravite, da vas skrbi, da ne boste zmogla? Se vam je to dogajalo že v preteklosti v povezavi z novimi izkušnjami? Kako je minilo? Pomembno je tudi zavedanje, da vam v vlogi mame ni potrebno biti popolna, kot tudi sicer ne. Če vas skrbi prav določeno področje, se morda lahko poskusite pripraviti v obliki zbiranja čim več informacij in znanja. Nekaterim to zelo koristi, druge pa lahko spravi v še večjo zaskrbljenost. Preverite, kaj najbolje deluje za vas.

Želim vam, da vam, kljub dvomom in strahovom, nosečnost ostane v lepem spominu in vse dobro v vlogi mame,

Alja Fabjan,

Integrativna psihoterapevtka in doktorantka zakonske in družinske terapije