|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
  
Strah me je, da ne bom zmogla
Oznake: nenačrtovana nosečnost,strahovi v nosečnosti,nosečnost,nosečka,priprava na otroka,strahovi,nosečniški strahovi,vloga mame
18.12.2019

Zanosila sem nenačrtovano in odločila sva se da bova otroka obdržala. Po eni strani se veselim tega dogodka, po drugi strani pa se nikakor ne morem povsem sprijazniti s spremembami, ki me čakajo in zato sem prestrašena, nezadovoljna in mislim, da to čuti moj partner, ker mi očita,da si otroka ne želim. V resnici še sama ne vem, če si ga res želim, če bom zmogla v vlogi mame. Vse te svoje strahove pa si ne upam deliti z nikomer, ker se bojim negativne reakcije, nerazumevanja. Mogoče gre za to, ker se na nosečnost nisem psihološko pripravila, ampak je prišla nepričakovano. Kako naj spremenim svojo miselnost? Kako naj izkoristim nosečnost za to, da se pripravim? Kako naj se pripravim in sprejmem to kar me čaka? Imate kakšen konkretne nasvete zame. V naprej hvala za pomoč.




ODGOVOR:
Alja Fabjan, Integrativna psihoterapevtka, doktorantka zakonske in družinske terapije | 30.12.2019

Pozdravljeni,

ob branju vašega vprašanja, se mi je najprej porodilo vprašanje – ali smo res kdaj popolnoma pripravljeni na otroka? Psihološko, fizično, ekonomsko in še v kakšnem drugem smislu? Verjetno ne. Po drugi strani pa poznam tudi veliko mam, oziroma še nosečnic, ki se poskušajo pripraviti na vsako malenkost v povezavi s prihodom otroka, kar pa je lahko tudi zelo skrajno in izraža stisko, oziroma tesnobo.


Resnično razumem vaše dvome in skrbi – o tem, kakšne spremembe se obetajo, ter kako se boste znašla v novi vlogi. Stavila bi, da podobne skrbi obremenjujejo večino nosečnic, sploh tiste, ki bodo mame postale prvič, res pa je, da o njih vse niso pripravljene spregovoriti. V družbi, ki poudarja, da je nosečnost in materinstvo le srečno obdobje, si včasih težko izborimo prostor za razkritje neprijetnih občutkov in skrbi.

Včasih nam je pomemben predvsem občutek, da imamo nadzor nad situacijo, v nosečnosti pa se morda zdi, da se dogaja toliko stvari, na katere nimamo vpliva. Dejansko je potrebno sprejeti tudi takšne, a še vseeno imate in boste obdržala vpliv na večino stvari – vaše življenje se bo spremenilo po prihodu otroka, a vi boste odločala, v kolikšni meri. Tudi to, kakšna mama boste, je večinoma v vašem dosegu vplivanja.


Zaenkrat se mi zdi najpomembneje, da zberete pogum in o svojih občutkih in mislih spregovorite. V prvi vrsti s partnerjem, pa tudi s kakšno prijateljico, morda sorodnico, s kakšno, ki je tudi že mama in je morda šla skozi precej podobno obdobje, kot greste zdaj vi. Morda vam bodo razkrile, da so doživljale podobno, morda dale kakšen nasvet, oboje vam lahko koristi. Navadno je tako, da o svojih stiskah molčimo, če pa o podobni zadevi spregovori nekdo drug, pa se olajšano izpovemo tudi sami.

Predlagam, da se osredotočite nase, da čas nosečnopsti izkoristite za stvari, ki vas veselijo. Morda za druženje, sproščanje, branje, telesno aktivnost, če vam počutje dopušča. Posvetite se sebi, pa ne zato, ker se po prihodu otroka za to več ne boste imela časa (imela ga boste toliko, kolikor si ga boste vzela), pač pa zato, ker je nosečnost lepa le, če si jo tako naredimo same. Posvetite se tudi partnerskemu odnosu, najprej morda v obliki iskrenega pogovora o občutkih in strahovih glede prihajajočih sprememb, pa tudi o tistem, zelo pomembnem delu vas, ki se prihoda novega člana veseli.


Glede zmanjševanja strahov, vam predlagam še, da pomislite na to, kaj vam je v boju z njimi pomagalo v preteklosti. Pravite, da vas skrbi, da ne boste zmogla? Se vam je to dogajalo že v preteklosti v povezavi z novimi izkušnjami? Kako je minilo? Pomembno je tudi zavedanje, da vam v vlogi mame ni potrebno biti popolna, kot tudi sicer ne. Če vas skrbi prav določeno področje, se morda lahko poskusite pripraviti v obliki zbiranja čim več informacij in znanja. Nekaterim to zelo koristi, druge pa lahko spravi v še večjo zaskrbljenost. Preverite, kaj najbolje deluje za vas.

 

Želim vam, da vam, kljub dvomom in strahovom, nosečnost ostane v lepem spominu in vse dobro v vlogi mame,

Alja Fabjan,

Integrativna psihoterapevtka in doktorantka zakonske in družinske terapije

 

Pogoji uporabe
Odgovori strokovnjakov so informativnega značaja in ne morejo nadomestiti obiska pri zdravniku in osebnega posveta z njim. Ne gre za strokovno diagnozo, temveč le za odgovor, ki je podan na podlagi vprašanja in navedenih informacij uporabnika. Določene informacije s področja zdravstva lahko zastarajo, kar upoštevajte pri prebiranju starejših odgovorov. Pri zastavljanju vprašanja je zagotovljena tajnost osebnih podatkov, ki jih posredujete ob registraciji. Strokovnjaki si pridržujejo pravico, da na določeno vprašanje ne odgovorijo. Pridržujemo si pravico do lektoriranja vprašanja.


Alja Fabjan odgovarja:
Seks po porodu: Ne želim si ga!


Zastavi vprašanje strokovnjaku
Nazaj na SEZNAM STROKOVNJAKOV


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:






Ime za fantka...
Lubici

... k priimku Skol?

ADAM (17%)

LUKAS (14%)

DAVID (29%)

KRIS (7%)

ERIK (24%)

RUBEN (8%)


Število vseh glasov: 465

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!