Opisujete strahove, s katerimi se sooča veliko staršev. Kar vam bo najprej pomagalo je, če besede »ne« ne boste povezovali z slabo samopodobo oziroma nizko samozavestjo. Prepovedi same po sebi ne zmanjšujejo samozavesti, ampak otroku dajejo okvire, v katerih mu je varno in v tem pogledu so nujne, da samozavest začne razvijati. Samozavest se razvija preko zavedanja lastnih sposobnosti in vrednosti, ki jih le tem lahko pripišemo. Tako lahko predvidevamo, da je veliko bolj povezana s pohvalami kot s prepovedmi v vzgoji. Pri prepovedih pa je zelo pomembno, kaj beseda ne pomeni vam, ko jo izrečete sinu. S katerimi občutki se vi spopadate, ko vašemu sinu izrečete prepoved? Ali ste vi samozavestni in suvereni v omejevanju nezaželenega vedenja vašega otroka? Za senzitivne starše je namreč ravno ta del vzgoje, se pravi omejevanje vedenja, ki je nujen, najtežji. Je pa, kot ste že sami ugotovili, nujno potreben. Zato bodite suvereni v prepovedih in seveda ne skoparite z upravičenimi pohvalami. Pri prepovedih pa se ne ustrašite sinovega strahu, jeze, žalosti. To so upravičena čustva, s katerimi se mora vsak otrok naučiti spopadati. Zato ne poskušajte ta čustva preprečevati, ampak dajte vašemu otrok takrat, ko se pojavijo, občutek varnosti. Oziroma, ko opazite strah, jezo, žalost pri otroku, najdite besede (npr. »Vidim, da te je strah. Zgodilo se je nekaj, kar nisi pričakoval…«), s katerimi lahko opišete to čustvo in s svojo mirnostjo boste otroku dali izkušnjo, da so ta čustva tudi zanj obvladljiva. Enako je tudi s strahom pred ljudmi. Ostanite med ljudmi dokler je tam za vas udobno in varno. Če se boste vi umirili, se bo umiril tudi vaš sin. S svojo mirnostjo boste sinu pokazali, da je strah neupravičen. Če pa vam postaja vedno bolj neprijetno, bo vedno bolj nemiren tudi vaš otrok in takrat je čas, da se umaknete. Opazujte sebe in sina in vedeli boste, kaj morate storiti. Prepričana sem, da že sami poznate odgovore na vaša vprašanja, zato le suvereno naprej!