Pozdravljeni. V prvem letu življenja se otrok spoznava s temeljnimi čustvi kot so: žalost, jeza, strah in veselje. Nekje med 2 in 3 mesecem otrok že spoznava žalost, presenečenost, postaja previden, kar je nek predhodnik strahu. Pojavi se tudi nezadovoljstvo kot predhodnik jeze. Njegovo doživljanje čustev se med 6 in 8 mesecem še nadgradi. Pojavi se strah pri nenadnih dražljajih kot so glasen zvok, prisotnost neznane osebe, tudi že strah pred višino. Kadar je otroku preprečeno neko dejanje (npr. žogica se mu odkotali) in ne more dokončat akcije se pojavi jeza. Veselje pa izraža kot odziv na prihod znane osebe, ali na igro. Za dojenčkov socialni in čustveni razvoj je v prvem letu življenja še posebno pomemben čustveno izrazen obraz matere (oz. druge pomembne osebe). Možgani so namreč samoregulacijski sistem, ki se razvija v kontekstu odnosa z drugo osebo. Mati deluje kot nekakšen zunanji regulator dojenčkovega živčnega sistema, ki je odvisen od izkušenj. Pomembna je njena uglašenost in njena sposobnost regulacije čustev. Nezaupanje, ki ga zaznavate pri otroku je del njegovega spoznavanja s svetom. Dovolite mu, da dobiva izkušnje, pomagajte mu s svojim odzivom. Tako majhen otrok še ne ve, da sta babica in dedek zanj pomembni osebi, ne ve kakšne odnose imate vi med seboj in ne pozna kaj pomen biti dober človek. Otrok se le odziva na dražljaj, ki ga doživlja. Poskusite opazovati kakšen način bližine drugih otroku ustreza in mu skozi to približajte tudi druge ljudi. Morda potrebuje varno distanco, da najprej nekoga le opazuje, da se navadi na glas, na obraz. Šele, ko se bo počutil varno in bo videl, kako se tudi vi odzivate na situacijo in na njegova čustva bo pripravljen tudi sam stopiti v odnos z tujo osebo. Glede na vaše pismo mislim, da je vaš strah, da bi šlo za asocialnost odveč. Ko otrok izraža čustva bodite ob njem, zanj je doživljanje močno in potrebuje vašo uglašenost na njegovo doživljanje. Če je otrok razburjen, bodite vi tista, ki se odzovete z mirnim nežnim glasom. Skozi takšen način odzivanja uravnavate stopnjo vznemirjanja pri otroku. Za otroka je zelo pomembno vaše čustveno stanje. Sočasno mu omogočite priložnost in čas, da se sooča z novimi situacijami brez takojšnjega umika iz njih, če doživlja vznemirjenje. Otrok se uči skozi izkušnje, del teh izkušenj je tudi doživeti določeno stopnjo vznemirjenja. Naloga mame takrat je, da pomaga otroku iti čez to vznemirjenje varno.