Moja zgodba
Oznake: težava,zakon,splav,depresija,pomoč,stiska,mamica,družina,ločitev,psihoterapija
7.2.2012
Spoštovani!
Rada bi zaupala svojo zgodbo, ki jo je napisalo moje žalostno življenje, dejanja katera obžalujem še danes in vse to kar sem potem izgubila in dobila.
Zgodba se začne skoraj 10 let nazaj, ko sem spoznala moškega svojih sanj (ko se z mami to pogovarjava, mi to velikokrat omeni, če se spomnim teh mojih besed....). Zaljubila sem se vanj in on vame. Iz tiste najstniške zaljubljenosti prerase v pravo ljubezen, vse kar sva počela sva počela skupaj. Imela sva podoben pogled na svet, skoraj enake cilje.
On je preživel čudno otroštvo (ni mi kaj dosti povedal o tem, oz. ni rad o tem govoril), v življenju je delal previdne korake in ni hotel prehitevati časa. Prva več kot 4 leta, sva tavala od moje družine, do njegove družine, kjer sva spala, jedla, itd... zato sva po dobrih 4 letih, ko sem tudi jaz začela iskati sebi redno zaposlitev si poiskala svoje stanovanje in si ga tudi našla. Najprej sva se v enem letu trikrat preselila, ker je kot nalašč vedno nekaj bilo, da nisva mogla ostali v stanovanju. To nama je preseglo meje pričakovanega, vendar konec leta najdeva "najino" gnezdo. Se vseliva in tam začneva s prenovo in z novim skupnim "umirjenim" življenjem....
Med nama je bilo 5 let razlike v letih, vendar še kar mlada. On je imel redno zaposlitev, edina težava v tem je bila, da s prva nisva mogla kupit "najinega" gnezda. Jaz službbo sem imela, vendar ne zastalno. Načela me je močna želja po imetju družine, ko sem mu to omenila, ni bil ravno navdušen. Takrat so se mi začele pojavljati razne ginekološke težave in zdravljenje polocističnih jajčnikov, telo mi je zavračalo kontracepcijske tablete in venomer sem nekaj krvavela. O mojih težavah je vedel vse. Ginkeologinja mi pove, da se moram obvezno pozdravit, ker se lahko naredi da ne bom mogla imeti otrok. In sem se zdravila. Po mesecu dni sem po zamujeni menstruaciji naredila test in bil je pozitiven. Bila sem vesela. To je bil moj mislim, da najsrečnejši dan v življenju takrat, pa vendar je vso to radost, veselje ubil v meni prav on... Ljubezen mojega življenja... po mesecu dni prepričevanja, pregovarjanja, je kot najbolj hladnokrven moški na svetu odklonil dejstvo, da bi postal oče. Res je da sva veliko prestla selitve, stalno seljenje, jaz še nisem imela redne zaposlitve, pa vendar.....kljub "slabim" napovedim ginekologinje,.... Sva dobila darilo, pa ga ni želel... Takrat se m je sesul svet. On mi je pomenil veliko, mogoče takrat preveč, postavljal meje pred dejstvo,da se moram odločit, ali on ali otrok, oboje ne bo šlo.. bila sem čustveno popolnoma na tleh, nihče ni vedel kako naj mi svetuje, jaz pa sem bila pohojena kot mala mravlja.
Šla sem....žal mi je tistega dne... želela sem da me na poti v bolnišnico povozi avto, karkoli, samo da nebi mogla it tja....v pekel.
Pa vendar, ostala sva skupaj. Ohranjala ljubezen še dolgo po tem.... Obljubljal mi je raj na zemlji, nevem kaj vse, jaz pa sem "naivno" vse verjela....
dobila sem redno zaposlitev, kupil je stanvovanje, v katerem sva skupaj živela. Vsako leto po tistem letu, mi je govoril, da bova imela otroke, pa ni bilo iz tega nič. po 4letih, mi dokončno poči (po vsem tem se dobila trdo kožo!) Jaz sem postala tista k se ni pustila, k je znala bit tudi hladna in pičit nazaj. Kljub svoji bolečini (trpljenju) sem hodila z nasmeškom na obrazu. In po 4 letih se sredi preprira, zveza kar tako kot puhel oblak konča.
Po enem tednu, ves obupan želi mene, samo mene. Joka, kliče, prosi, pove, da z menoj želi preživeti konec življenja, se z menoj poročiti, imeti otroke.. s temi besedami me je potrl še bolj. Obžaluje dan izpred štirih let, to pove v solzah. Jaz pa hladna, nisem mogla verjeti svoji "moči" kontroli, nisem mogla nazaj. Ni mi bilo do te ljubezni...nevem zakaj..enostavno v tistem momentu ko "se je metal na popek" nisem čutila tiste ljubezni, da bi šla nazaj.
V tem času, se zbližam z nekim prijateljem. Postaneva, par, moj bivši vztraja kar 4 mesece, pa vendar mu ne "uspe".
Danes: Pogrešam njega, želim si njega, po slabem letu po razvezi, si moje srce nekako še vedno želi oz hrepeni po njem. Sem v zvezi, vendar ne tako zelo "srečna". Niti nevem več kaj pomeni, da nekoga ljubiš, kaj to sploh je sreča.
Živim z dejstvom da sem ubila lastnega otroka, zaradi nekoga... To me razjeda, ob enem pa mi je dalo moč, da se mi zdi, da včasih lahko premikam gore.
oprostite za tako dolgo pismo, se pa počutim oblje, ko to lahko dam iz sebe ven. Pišem tudi dnevnik od dne ko sem izvedela za to nesrečno nosečnost.
ODGOVOR:
Laura Tratnik, specializantka psihoterapije | 12.2.2012
Pozdravljeni. Najprej bi se zahvalila, da ste svojo težko zgodbo pogumno delili z nami. Razočaranje, da si partner otroka, ki je že bil na poti, ni želel, je bilo zagotovo bridko. Hkrati pa vas je nekaj vleklo, da ste ostajala vsemu navkljub naprej v partnerski zvezi z njim. Da bi globlje spoznali dinamiko vašega partnerskega odnosa, bi bilo na mestu raziskati tudi vaše otroštvo, vaš odnos z očetom, prepoznati kakšni vzorci partnerstva so se vtisnili v vas. Veliko čustvenih stisk, strahov in vzorcev razmišljanja, se namreč vtisne v nas skozi pot odraščanja. Kasneje skozi življenje, največkrat nezavedno, prinašamo na ta način v svoje partnerske zveze vsak svojo »prtljago« preteklosti. Svetovala bi vam, da se odločite za psihoterapijo. Skozi proces samospoznavanja bi se bolj približali sebi, svojim potlačenim čustvom, ki so vezana na preteklost, naučili bi se prepoznavati svoje potrebe v partnerskem odnosu. Skozi psihoterapijo boste lahko tudi postopoma prepoznali zakaj ste odločili za splav in ne drugače. Sprejeli, da takrat za vas ni bilo drugega izhoda ter našli način, da boste odžalovali izgubo še nerojenega otroka. Splav, posebno v okoliščinah kot so bile vaše, ko ste si otroka srčno želeli, pogosto pušča globoke brazgotine, močne občutke krivde. Skozi vaše pisanje prepoznavam, da je še vedno v vas veliko bolečine, veliko še nerazrešenih in nepredelanih zgodb nosite s seboj. Morda vam prav te preprečujejo začutiti občutek sreče, občutek povezanosti s sedanjim partnerjem. Preteklosti res ne morete spremeniti. Lahko pa razčistite s preteklostjo, odvržete bremena, ki so še vedno v vas in izberete zase takšno prihodnost, kjer boste lahko to kar želite biti: ljubljena partnerka in srečna mamica. Prijazen pozdrav. Najdete me tukaj: www.laura-psihoterapija.net
Pogoji uporabe
Odgovori strokovnjakov so informativnega značaja in ne morejo nadomestiti obiska pri zdravniku in
osebnega posveta z njim. Ne gre za strokovno diagnozo, temveč le za odgovor, ki je podan na podlagi
vprašanja in navedenih informacij uporabnika. Določene informacije s področja zdravstva lahko
zastarajo, kar upoštevajte pri prebiranju starejših odgovorov. Pri zastavljanju vprašanja je zagotovljena
tajnost osebnih podatkov, ki jih posredujete ob registraciji. Strokovnjaki si pridržujejo pravico, da na
določeno vprašanje ne odgovorijo. Pridržujemo si pravico do lektoriranja vprašanja.
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
