Pretirana skrb za otroka?
Oznake: pretirana,skrb,za,otroka,vzgoja,mati,oče,družina,otrok,navezanost,psihologija
8.2.2012
Pozdravljeni,
želela bi razjasniti svoje počutje ob odhodu našega sinka, staraga 5.let(edinec) na prvo zimovanje. Namreč takoj, ko je odpeljal avtobus, mi je postalo strašno hudo. Sinek je sicer kar dobro prenesel, čeprav v javnosti ne bo nikoli pokazal kako se počuti in to mezelo skrbi. Ali sem začutila njegov strah in ga nisem znala potolažiti, ker mene nikoli nihče ni, ali je strah moj in ga ne prepoznam, ker je bil prepovedan?? Zajokala sem in bila presenečena nad količino solz, ki so že tretji dan še vedno v meni. Mož je bolj racionalen in z njim ne uspem priti do odgovora.
Skrbi me, ali smo sinka dovolj čustveno opremili za na prvo samostojno pot, ali bo zmogel povedati svoje potrebe ( je namreč bolj zaprt in prestrašen), ali bo zmogel čez počutje samote, ko se pojavi..skratka vse to me skrbi. Ali mislite, da mu ne zaupam? Vendar sem ga prevečkrat videla v v vrtcu stati samega, ob strani, tako majhnega, ki ga nihče ni opazil in tudi takrat so se mi pojavile solze. Najraje bi stekla k njemu in ga stisnila, potolažila, pa nisem, ker sem se bala, da bi ga ovirala pri njegovi poti osamosvajanja. Poleg tega pa mislim,da so solze povezane tudi z mano. Pa si ne znam odgovoriti. Sama sem bila zelo samostojen, živahen otrok, vedno zelo družabna, vodilna, bolj sama skrbela za starše in brata, kot oni zame. Zdaj pa se mi nekaj prebuja, ne vem ali ni bilo moje vedenje v otroštvu malo pretirano, morda obramba, da si nisem smela priznati kaj potrebujem, kako sem osamljena,s ečesa bojim, kako pogrešam tople in pozorne , vodljive starše, ki bi bili bolj odrasli kot sem bila jaz in da ne bi nasedli mojemu pogumu..strahu sploh nisem poznala, zdaj pa ga čutim pri sinu pri vsaki stvari in ne vem kako ravnati z njim.Rada bi mu dala občutek varnosti, poguma,pa vedno bolj dojemam, da vse kar mu lahko dam, je prostor, da izraz sebe na svoj način. Vsi smo drugačni in ni ene rešitve za vse. In tudi en bi mu želela podajati moje podzavesti za resnico. A ker sem očitno pozabila na svoje potrebe, se bojim kako bom zmogla otroka naučiti izraziti njegove. In kako si pomagati kot odrasla pri občutki prezrtosti, ki sem jo očitno zdaj začutila?( čeprav se sploh ne spomnim, da bi bila preztra ali da bi em bilo kdaj strah, ali da bi koga rabila....kaj pa če sem začutila očeta, ki je bil prezrt od mame in potem to ponotranjila? Je to mogoče??)
Kako konkretno potolažti tega otroka v sebi, ji dati občutek varnosti? Ker spadam med tiste starše, ki četudi se ne vedi, sem 24/7 v skrbi za otroka, namreč mislim,da moram preveč skrbeti in potem to pripelje do tečne mame, bi me zanimal nasvet kako zaupati sebi in otroku in potegniti zdravo mejo ter si zraven otroka privoščiti tudi svoje življenje brez občutka krivde, ki ga vedno imam, ko grem stran. Moja mama ima tukaj prste vmes, ker misli, da nikoli ni dovolj, sama pa vedno bolj prihajam do spoznanja, da je otroka potrebno videti, mu dati prostor in varnost pri izražanju, nenehna skrb in streženje pa sta uničevalca razvoja in odnosa..ampak kako to tudi začutiti, ker samo razumeti ni dovolj?
Pišem ravno iz kaotičenga stanja, zato se opravičujem, ker sem napisala toliko primerov in možnosti..a tako iščem rešitev in razmišljam kaj vse bi lahko prispevalo k tako globokim solzam in kako pomagati sinku, da tega ne bo nikoli čutil na tak način kot jaz..saj si zasluži svoje izkušnje brez starševske prtljage...
Hvala in lep pozdrav
prebujena mati
ODGOVOR:
Dr. Saša Poljak Lukek, spec. zakonske in družinske terapije | 30.3.2012
Pozdravljeni! Hvala za vašo iskreno izpoved. Pretirane čustvene reakcije, ki se pojavijo v sedanjih odnosih imajo najverjetneje izvor nekje v preteklosti. Veliko možnih odgovorov ste dali že sami in v vseh bi lahko našli delček odgovora na vaša skrbi. Vendar to ne pomiri, vem. Do tega boste prišli, če boste prvo uspeli biti prizanesljivi sami do sebe. Nič ni narobe, če zalo čustveno reagirate na odhod vašega sina. Nič ni narobe, če občutite žalost in strah ob svojem sinu. To so vse upravičeni občutki. Pomembno pa je, kako se na njih odzovete. Če se odzovete s krivdo in še večjih strahom, se bojo občutki samo še stopnjevali in počasi obvladovali naš odnos s sinom. In res, otroku je potrebno dati prostor, vendar ne na račun odnosa. Vi ste vašega sina uspešno pospremili na zimovanje. Čestitke! Mislim, da mu več samostojnosti že težko omogočite. In to so ti mali koraki, ki bodo tudi vašemu sinu dali možnost, da se nauči soočati s svojimi občutki, tudi tistimi manj prijetnimi. Njemu ni potrebno odraščati brez odrasle opore. Njemu lahko omogočite otroštvo, ki ste ga vi pogrešali kot otrok. Njemu lahko daste možnost, da ga je strah ob vas, da je žalosten ob vas, da se veseli z vami… Občutki, ki jih vi čutite ob njem, pa res ne spadajo v odnos z vašim sinom. Kot se da slutiti iz vašega razmišljanja, tudi sami iščete odgovore v svoji preteklosti. In tam se skrivajo odgovore za vse solze, ki so se nabrale v vas in ste si sedaj ob vašem sinu prvič dali možnost, da jih začutite in izjokate. Pustite jim, da grejo ven. Izjokajte te solze. Če si boste pustili začutiti žalost, ki je v vas, boste potolažili otroka v sebi in tako boste lahko vašemu sinu dali čustveno oporo in mu tudi odprli pot v samostojnost. Saj samostojnost pomeni tudi, da prepoznavaš svoja čustva in da imaš nadzor nad njimi. Trudite si, da boste vi vedno bolj samostojni v svojih čustvenih doživljanjih. Tako boste začutili in ne samo razumeli, kdaj je čas, da sinu omogočite samostojno raziskovanje sveta in kdaj je čas, da ste bo njem. Seveda pa vam bo lažje, če boste o svojih občutkih lahko spregovorili. Glede na to, da ste zbrali pogum in vaše občutke napisali in delili z mano, verjamem, da boste tudi v vaši okolici našli sogovornika, ob katerem vam bo raziskovanje vaših občutkov lažje. Najbolj zdravilen občutek je včasih prav to, da spregovoriš (če je možno tudi z lastnimi starši). Veliko lepih trenutkov z vašim sinom vam želim in da si brez krivde privoščite tudi čas zase in se potem zadovoljni sami s seboj vrnete k sinu!
Pogoji uporabe
Odgovori strokovnjakov so informativnega značaja in ne morejo nadomestiti obiska pri zdravniku in
osebnega posveta z njim. Ne gre za strokovno diagnozo, temveč le za odgovor, ki je podan na podlagi
vprašanja in navedenih informacij uporabnika. Določene informacije s področja zdravstva lahko
zastarajo, kar upoštevajte pri prebiranju starejših odgovorov. Pri zastavljanju vprašanja je zagotovljena
tajnost osebnih podatkov, ki jih posredujete ob registraciji. Strokovnjaki si pridržujejo pravico, da na
določeno vprašanje ne odgovorijo. Pridržujemo si pravico do lektoriranja vprašanja.
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
