Pozdravljeni! Opravičujem se vam za pozen odgovor. Upam, da se je opisana situacija pri vas že spremenila na bolje. Vseeno pa vam napišem še nekaj mojega razmišljanja o vaši situaciji, ki vam bo pomagala bolje razumeti otrokove reakcije in vaše počutje. Situacija kot jo opisujete je dokaj pogosta pri predšolskih otrocih in ponavadi se res pojavi nenadno in enako brez navideznega vzroka tudi izgine. Tako velikokrat pravega vzroka takega vedenja ne spoznamo in ga tako pripišemo razvojnem obdobju otroka. Če pa tako vedenje vztraja je pomembno najprej preveriti, če so se v otrokovem okolju spremenile kakšne okoliščine, ki so zanj stresne in obremenjujoče. Nato pa na vedenje otroka lahko vplivate predvsem s svojimi reakcijami. Otrokov nemir zbudi veliko nemira tudi v starših in razumem vas, ko pišete, da je dnevno kričanje vašega otroka naporno. Vendar morate vedeti, da je naporno tudi zanj in da on v nasprotju z odraslim človekom resnično ne ve, kako si lahko pomaga. Zato opazuje in vedno znova preverja vaše reakcije, ki bodo ob konstantnih ponovitvah postale tudi njegove. Glede na vaš opis (da kričanje ni vaš način sporazumevanja) bo potrebo le še malo vztrajnosti in prepričana sem, da bo tudi njegovo vedenje dozorelo. V vašem starševstvu pa ste sigurno že doživeli, da ko pride občutek, da ni več vzdržno je potreben le še en miren starševski korak in stvari se umirijo in naekrat niso več problematične. Potem pa nas že naslednji dan otroci postavijo pred nov izziv. Veliko starševskih radosti vam želim!