Pozdravljeni! Hvala za vašo iskrenost. Dovolite, da vam odgovorim zelo terapevtsko. Ko govorite, da bi rada pomagala sinu, je čutiti, da je zadaj tudi stara bolečina, ki ste jo vi kot otrok čutili ob svoji materi. Ob vsem kar doživljate ob sinovem vedenju, se v vas prebuja želja pomagati tisti majhni deklici, ki še živi v vas in ki ima občutek, da je svet okoli nje močnejši, nevaren in nepredvidljiv. In ko rešujete panične napade vašega sina, rešuje panične napade vaše matere in ob tem ste vedno neuspešni. Ostane vam le krivda in sram. Zato je ključno, da najprej poskrbite zase. Za vso jezo, ki jo doživljate, se zadaj skriva paničen strah, na katerega nimate odgovora. Ta strah je tako dolgo z vami in je del vašega čustvenega preživetja, da se mu ne morete izogniti. Vsaka nemoč, ki jo vidite v okolju, vas močno prestavi nazaj v doživljanje nemočnega otroka, ki ni imel moči pomagati svoji mami. Isto nemoč doživljate tudi danes (seveda najmočneje ob svojemu sinu) in pomagate si lahko le z močnimi obrambami, kot je na primer krivda. Kar lahko naredite takoj je, da si bo vašem sinu vedno vzamete par sekund časa preden se odzovete na njegov strah oziroma izpade jeze. Ko boste v tistih sekundah doživeli, da vas okolje in vaš sin ne ogrožata, boste lahko odreagirali mirneje in ko boste odreagirali mirneje, se bodo tudi sunkovita čustva vašega sina umirila. Za korenitejše in bolj dolgotrajne spremembe pa vam svetujem, da spregovorite o svojih strahovih. Za terapevtsko pomoč sem vam na voljo in mi lahko pišete na elektronski naslov info@druzinskaterapija.si ali me pokličete na telefon 030 33 53 88.