Spoštovana mamica. Samopoškodovanje otroku prinaša sprostitev notranje psihične napetosti, ki jo otrok zaradi različnih razlogov ni zmožen zdržati. Tudi že majhni otroci lahko kdaj uporabijo samopoškodovalna vedenja a jih s časom in spoznavanjem čustev postopoma prerastejo. Glede na to, da se vaš otrok samopoškoduje neposredno po tem, ko ga grajate, bi veljalo razmisliti o tem kako vaš otrok izraža jezo (opišete ga kot mirnega in nekonfliktnega). Najpogostejši vzroki samopoškodovanja so namreč čustvena utesnjenost, agresivna zavrtost ali težnja po samokaznovanju. Veljalo bi razmisliti tudi o tem kakšen je vaš način oz. izražanje jeze znotraj družine. Je jeza dovoljeno čustvo? Se jezite na otroka kot osebo (“slab si, poglej se kakšen si”) ali na njegovo dejanje (“to kar si storil mi ni všeč”). Vse prevečkrat je namreč kritika usmerjena na otroka in ne le na njegovo dejanje. Sočasno je otrok ob kritiki lahko preplavljen s čustvi jeze, ki pa si je ne upa izraziti navzven, saj bi s tem lahko izgubil naklonjenost bližnjih. Jezo, ki je namenjena drugemu zato usmeri raje vase. Lahko pa gre tudi za dejansko jezo na samega sebe (občutek da je nevreden ker ni bil “priden”) in je njegova težnja po samopoškodovanju v funkciji samokaznovanja. Njegova čustvena bolečina se tako uravnava skozi fizično bolečino ob grizenju ali ščipanju. Samopoškodovanje otroku prinaša regulacijo intenzivnih neprijetnih čustvenih stanj, skozi zadajanje bolečine samemu sebi se čustvena bolečina ublaži ter prinese pomiritev napetosti znotraj njega. Problematiko samopoškodovanja vedno obravnavamo celostno. Raziskujemo kako otrok doživja svoja čustva, kakšnih vedenj se poslužuje (npr. umik ko naredi kaj narobe) ter kakšne so njegove misli o sebi med samopoškodovanjem. Zelo velik vpliv na otrokov razvoj in način čustvovanja ima družinsko okolje saj se v njem otrok uči spoprijemanja s stresom in premagovanja čustvenih stisk. Otroka učite strategij kako se soočiti z močnimi in zanj neprijetnimi čustvi, kako zdržat občutke in si jih dopustiti brez slabe vesti. Normalno je občutiti jezo, strah, žalost. Starši bodimo zato tudi odprti za delitev svojih občutkov. Sprašujete kako preprečiti samopoškodovanje v primeru stresa? Ko otrok doživlja intenzivno čustvo bodite ob njem, pogovarjajte se o tem kaj čuti, kako čuti in mu dajte dovoljenje tudi za občutke jeze. Otrok se namreč ob starševi umirjeni prisotnosti tudi sam skozi to uči regulacije čustvenega vzburjenja v zanj varnem okolju. Samopomiritvene tehnike so lahko tudi: da vzame igračko v roke, ki ga spomni na prijeten dogodek, pomagajte mu, da se osredotoči na svoje dihanje ali na njemu prijetno glasbo, prešteje naj do 10 da se notranje umiri, lahko nariše risbico o tem kako se ravnokar počuti ipd. Pogovarjajte se z otrokom tudi o spoštovanju svojega telesa, učite ga kako se soočati z različnimi čustvi, pomagajte mu jih prepoznavati in poimenovati. V kolikor se bi samopoškodovalno vedenje nadaljevalo predlagam obisk pedopishiatra in psihoterapevta specializiranega za delo z otroki. Prijazen pozdrav, Laura Tratnik (www.laura-psihoterapija.net).