Ali stavek Ni mi všeč res izraža to, kar besede Nagnusno mi je?

/11 /11

Že kar na začetku priznam, da za pisanje tega bloga morda nisem najbolj primerna oziroma reprezentativna kandidatka, saj sem glede besed kot so ogabno, bljek, nagnusno, sovražim te in podobno zelo netipična mama.

Tudi te "grde" besede namreč ne le brez težav slišim tako iz ust otrok kot odraslih (saj jih doživljam kot znak popolnega odpora), temveč jih tudi sama uporabljam, ko mi je nekaj zelo močno odbijajoče.

Toda večina staršev do teh besed čuti močan odpor in si ne želijo, da se otroci tako "grdo" in nevljudno pogovarjajo.

"Nekomu je pa to, kar je tebi ogabno, okusno. In nekaj, kar je tebi grdo, je nekomu drugemu lepo. In zato ga s temi svojimi besedami lahko užališ," učijo svoje otroke bolj vljudne govorice. S čimer se na načelni ravni tudi sama povsem strinjam, saj si tudi jaz želim živeti v obzirni, empatični in strpni družbi.

Pa vendar mi nekaj še vedno ne da miru. Zato sem se odločila, da naredim en miselni eksperiment.  

Meni je recimo čokolada zelo okusna, slastna in zares niti malo nagnusna jed. Ko uživam v tej sladki dobroti, lahko stotine ljudi okrog mene govori, kako je ta temno-rjava reč ogabna, pa v resnici ne bom prav nič užaljena ali manj navdušena nad čokolado. Le začudena in povsem nezmožna razumevanja, kako je možno, da nekomu čokolada ni dobra oziroma mu je celo tako nagnusna, da mu gre že ob najmanjšem grižljaju na bruhanje. Nekoliko pretiravam, saj gre za eksperiment. 

Vse, kar nagnusen odnos do reči, ki je meni okusna, stori, je, da ugotovim, da smo ljudje lahko zelo različni. Zares zelo različni. Zakaj bi me torej različnost užalila? Ali mi vzela apetit? Ter kakorkoli posegala vame? To, da je nekomu neka hrana nagnusna, več kot očitno ne govori prav nič o meni (zaradi česar bi lahko bila užaljena), temveč le o njegovem odnosu do te hrane.

Seveda se takšna logika ustavi, če bi tistemu na drugi strani bila nagnusna ali grda jaz - moje telo ali jaz kot oseba. Toda, če kot neusmiljena filozofinja grem zares do konca, bi kot oseba, ki v svojem življenju srečuje lepe in grde reči, okusne in nagnusne okuse, privlačne in odbijajoče stvari, morala sprejeti tudi to, da nekoga močno odbijam točno takšna kot sem. Da sem mu grda. Morda celo nagnusna in ogabna. Ker si tudi v naravi vse stvari niso privlačne. Nekatere se zares zelo močno odbijajo.

Kaj torej učim svoji hčerki, ko mi povesta, da jima je jed, ki sem jima ju ponudila na krožniku, "totalno ogabna" oziroma "za bruhat"? Če smo same doma, prisluhnem vsem možnim pridevnikom, ki jima padejo na pamet in izražajo njun močan odpor. Me iskreno prav nič ne (z)motijo. Jima povem, da mi je žal, da sta tako zelo razočarani nad jedjo, ki je meni okusna in pri kateri sama uživam. Da naj pač pustita, če jima je tako neokusno, in premislita, kaj bosta jedli namesto tega. Da jima lahko pomagam pri pripravi nadomestnega obroka, vendar šele, ko bom sama pojedla do konca. In z užitkom jem naprej. In zelo pogosto se tudi onidve lotita te nagnusne hrane. Ker se jima ne da čakati. In ugotovita, da v resnici niti ni tako za bruhat. Razen, ko sta zares odločeni, da to ni za njiju.

Če se ogabna hrana znajde na njunem krožniku kje izven doma, mi to večinoma zašepetata, saj sem jima že večkrat povedala, da večina odraslih ne mara tako intenzivnih besed, ki jih lahko močno prizadenejo, zato naj jih v javnosti ne uporabljata.

Podobno se odzovem tudi, ko na cesti srečamo "strica, ki je noseč" ali na spletu naletimo na fotografijo telesno močno deformirane živali. Vsakič se skupaj poskušamo vživeti v tisto bitje na drugi strani - kako se počuti in kako si tudi on želi biti sprejet in ljubljen točno takšen, kot je. Ne glede na to, kakšne občutke vzbuja v drugih ljudeh.

Tako iz začetnega odpora pa tudi gnusa zelo pogosto pristanemo pri solzah in iskrenem sočutju. Vendar le v primeru, da njunim "grdim" besedam zmorem prisluhniti in pogledati, kaj leži za njimi. Šele takrat ju lahko usmerim k pristni ljubezni. Ljubezni do vseh različnih reči in bitij. Tudi tistih na prvi pogled nagnusnih in ogabnih.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.