Zakaj je jeza tako zelo nezaželeno čustvo? In ali je res negativna sila, ki jo je treba premagati ter izgnati iz sebe in otrok?
Zares je težko, ko te jeza prelije celega.
Če se o jezi in intenzivnih izbruhih jeze pogovarjam z ljudmi, ki niso pogosto jezni oziroma so bolj umirjenega karakterja, me ponavadi le nekoliko postrani pogledajo in si verjetno mislijo, da sem le še ena oseba več, ki svojih občutkov nima pod kontrolo.
Če pa o občutenju, ko imaš občutek, da boš od jeze dobesedno eksplodiral, pripovedujem tistim staršem, ki to doživljajo tako pri sebi kot otrocih, največkrat olajšano zavzdihnejo in včasih tudi na glas izrečejo, kako jim je lažje, ko vidijo, da niso edina jezljiva oziroma jeznorita družina.
V vsakem primeru pa je čutiti, da je jeza nekako nedobrodošla. Kot bi bila čustvo, ki ga je najbolje za vse večne čase izgnati iz sebe. Kot to uspeva tistim razsvetljenim ljudem, ki se zagotovo nikoli ne razjezijo. Ker so znotraj sebe umirjeni in jih prav nič ne vrže iz tira.
Tudi sama se vrsto let jeze otepala in se vsakič, ko sem jezno izbruhnila - ali na partnerja, hči ali kakšen predmet, ki ni deloval tako kot bi moral -, počutila vse bolj krivo.
"Pa kako si lahko tako nezrela, da v jezi ne moreš nadzorovati svojega vedenja," sem se bičala vsakič, ko mi je dvignilo pokrov in sem od jeze kričala ali udarila po tipkovnici.
In tako sem začela raziskovati to nezaželeno čustvo.
Najprej sem seveda ugotovila, da v moji primarni družini jeza ni bila dovoljena. Ko sem se kot majhna deklica jezila, je mama preusmerila pozornost, moje občutke minimalizirala ali jih celo povsem prezrla. Tako ni čudno, da lastne jeze nisem zmogla uspešno integrirati in me je tudi kot odraslo povsem prevzela.
In pogosto tudi prestrašila. Če namreč tudi vi spadate med tiste ljudi, ki vse čutijo zelo intenzivno, veste, kaj pomeni biti zares jezen. Tako zaslepljujoče besen, da nisi niti pod razno v stiku z ljubeznijo in empatijo ter drugimi prijetnimi in prijaznimi občutki. Pa tudi lastnimi vrednotami ne, saj te jeza ljubosumno odnese daleč proč od vsega drugega, kar si.
V tistem trenutku si samo gromozansko jezen. In nič drugega.
In če si mama, ki ne ve, kaj storiti z lastno jezo, kako sploh pomagati otroku, ki se jezi? Poskušaš pokazati razumevanje in si v oporo (Vidim, da si zelo jezna.), racionaliziraš (Pa saj je jutri še en dan in boš lahko jutri dokončala risbo.), se nazaj jeziš (Zdaj pa imam dovolj kričanja!) ... počneš vse, da bi otrokova jeza čim prej minila. In se čim manjkrat pojavila.
Ker jeza zares ni prijetno čustvo - ne za tistega, ki se jezi, ne za okolico. Pa še zdravju škodi.
In tako nevede ponavljaš vzorec, ki si ga prejel v primarni družini, vendar z drugačnimi, bolj sočutnimi metodami. Toda v resnici gre za isto sranje, samo drugo pakovanje. Jezo je treba premagati, pregnati in izgnati.
In potem srečam zapis o jezi ameriškega filozofa, terapevta in mistika, ki v jezi vidi portal. Portal k ljubezni. Do sebe in drugih. In se mi vse, kar sem verjela o jezi, v hipu obrne na glavo.
Pa kako? Jeza je vendar razdiralno čustvo, ki uničuje vse, česar se dotakne!
V tej alkimistični sredini, ko jezi dovolimo, da sede za mizo, hkrati pa se z njo ne zlijemo, jeza in bes nista strup, ki bi ga morali izgnati iz sebe, temveč sta izraz intenzivne in silovite energije, ki je organski del človekove psihe in si želi le to, da jo integriramo in končno dobrodošlo sprejmemo domov. Gre za življenjsko energijo, ki želi biti pripoznana in nam služi kot vitalna funkcija, če je razumljena, dotaknjena, prebavljena in transformirana tako, da lahko čez nas steče njena naravna inteligenca.
Uau, v jezi videti nekaj dobrega in to celo življenjsko pomembnega je bilo vendarle zame nekaj novega. Četudi sem se zavedala, da mi je že večkrat odlično služila, ko sem zaradi jeze vendarle dvignila rit in se postavila zase ter svoje meje, vrednote in svete potrebe.
Bolj, ko sem prebirala to dragoceno besedilo in bolj, ko sem svojo jezo opazovala sproščeno in brez kroničnih občutkov krivde, bolj sem ugotavljala:
- Jeza ni nekaj, kar bi morala v sebi popraviti ali pozdraviti. Jeza je moja prijateljica, ki se je v meni pojavila zato, da mi sporoči nekaj dragocenega o meni.
- Namesto, da od jeze bežim, jo potlačujem, ignoriram, preoblačim in se počutim krivo že samo zato, ker jo čutim, ji moram zaželeti dobrodošlico in jo znotraj sebe ljubeče sprejeti kot pomemben del mojega bogatega notranjega sveta.
- Pri srečanju z jezo moram paziti, da ji pustim blizu, toda ne preblizu. Da me ne zaseže vso in od doma odžene drugih delov mene, ki imajo prav tako pravico sedeti za mizo. Najbolje je, če jo pričakam z radovednostjo, sočutjem in nego ter zavezo, da je ne bom nikoli več odgnala od doma.
- Ko je moja jeza dobrodošla in varna doma v meni, mi s svojo silno energijo v resnici kaže pot do sočutja in empatije tako do sebe kot do drugih in vsega, kar je. Jeza se namreč nikoli ne pretvarja in laže. Le pokazati nam hoče, da smo preveč stopili stran od srca.
Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.
Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.
Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: