Nas je sram otrokovega neprimernega vedenja?

/11 /11

Popoldan na blokovskem igrišču. Ravno pridem z otrokoma, ko desetletni fant nekaj vrže ob tla, da se razbije in nadaljuje z igro z žogo. Vsi starši sedijo, nihče ne reče ničesar.

Sama vendarle stopim do njega in ga vprašam, kaj je vrgel. Pravi, da steklenico.
"Hm ... ampak te črepinje so nevarne, veš. Vi starejši otroci že znate paziti nase, toda ta mali pa ves čas nekaj "šarijo" okrog in se lahko porežejo. Pridi, bova skupaj pobrala."

Skupaj pobirava črepinje in se vmes pogovarjava o tem, kako nevarne so. Mu povem, da nočem, da meče steklenice takole naokrog in da naj drugič steklenico raje vrže v koš za smeti. Fant se mi zahvali za pomoč in se gre igrat naprej s starejšimi fanti.

In tako potem razmišljam. Namesto, da sem mu pomagala, bi lahko:

a) bila tiho in tako fant ne bi vedel, da je naredil nekaj nevarnega, ter verjetno to kdaj še ponovil.
b) ga osorno zasliševala, zahtevala od njega, da pobere črepinje ter mu držala pridigo o tem, kako je to nevarno in neodgovorno.
 

V prvem primeru bi fant ostal brez informacije o tem, da je njegovo početje nevarno, v drugem primeru pa bi v njem verjetno vzbudila mnenje, da je z njim nekaj narobe, da ni ok in da so napake grozna reč.


Vesela sem, da sem se raje odločila za pomoč, saj sem prepričana, da sem mu s tem načinom postavila jasno in spoštljivo mejo, bila hkrati vzgled in dober vodja (ne pa šef, ki samo ukazuje), pa še verjetnost, da bi takšno početje kdaj ponovil, je po mojem prepričanju sedaj manjša. Poleg tega zaradi mojih besed, dejanj in odnosa do njega fant zaradi svojega dejanja ni čutil sramu, kar pomeni, da je njegova samopodoba ostala nedotaknjena, vseeno pa je vedel, da to njegovo dejanje ni bilo ok.


In sem razmišljala še naprej: kaj me ovira, da takole večkrat ne odreagiram tudi pri svojih otrocih, še posebno v javnosti? Ugotovila sem, da je kriv sram. Ko namreč moja otroka v javnosti naredita nekaj, kar se meni zdi nesprejemljivo, me včasih še vedno avtomatsko vrže v sram in v meni se pojavijo stavki, kot so "Pa kako lahko to delata?", "Kolikorat sem vama že rekla, da nehajta?", "A si ti resen? Takoj nehaj!" ali "Pa ne že spet, no!", ki jih včasih tudi izrečem na glas.
 

Kaj me žene v te stavke in sram? Moja slaba samopodoba. Le kaj bodo drugi mislili o meni kot mami, ko bodo videli neprimerno vedenje mojih otrok? Si bodo ustvarili mnenje, da sem slaba mama, ker moja otroka počneta nekaj, kar naj ne bi bilo ok? In če grem še dlje: kakšno mnenje imam sama o sebi v tistem trenutku? Priznam, če sem v dobri koži in v sebi čutim, da sem dobra mama, me njuno neprimerno vedenje ne vrže iz tira in ne pogledam raje stran (kar me mika, ko ne vem, kako odreagirati), temveč lahko - tako kot v zgornji zgodbi s fantom - ostanem mirna, spoštljiva in sočutna, hkrati pa zmorem postaviti jasno osebno mejo. Toda, ko imam slab dan in me vrže v plazilske možgane (v sram in strah), odreagiram avtomatsko. Ponavadi tako, kot so z mano v podobnih situacijah ravnali moji starši.

Zato vse bolj ugotavljam, kako zelo je pomembno, da zmorem ozavestiti svojo avtomatiko. Kajti samo takrat, ko se zavedam, v katere občutke me vržejo nekatere situacije in zakaj, lahko skozi proces ozaveščanja počasi začnem izbirati drugače. Bolj zavestno, sočutno in odločno.

In morda še ena pomembna stvar: v tem procesu se učim biti sočutna do sebe ravno tako, kot sem bila v zgornji zgodbi do fanta. Kajti napake so del življenja. Vsi jih delamo. Tega ne bomo mogli nikoli spremeniti. Lahko pa spremenimo pogled nanje. Jih sprejmemo kot nujen del procesa učenja na način, da napaka sproži povratno informacijo, zaradi katere naredim popravek in se nekaj naučim, dokler ne pride naslednja napaka in se proces ponovi. In to traja vse življenje.

Zakaj smo torej v tem procesu, ki je naraven, do sebe ves čas tako neizprosni? O tem pa v naslednjem blogu.

Janja Urbančič je vodja FB-skupine Sočutno in avtentično starševstvo ter osebna rast ter ustanoviteljica FB-skupine Sočutno partnerstvo, sicer pa svetovalka za starše in mama dveh otrok. Več o njenem delu in avtorskih karticah za otroke, družine in partnerje najdete tukaj.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.