|
/11
Čeprav sem se rodila v revni družini, ki se je kot samohranilska družina s tremi otroki komajda preživljala iz meseca v mesec, in čeprav me tudi sedaj, ko bi pri 44-ih že morala imeti kaj materialnega in finančno uspešnega za pokazat, po tej plati prekaša marsikateri 30-letnik, še vedno verjamem, da imam zelo zdrav odnos do denarja.
Ker zame denar ni niti približno najpomembnejša reč v življenju. Četudi je v trenutni družbeni ureditvi še vedno nujno potreben. Zato si ga ne kopičim in ga še vedno slabo množim.
Sploh pa po denarju ne sodim ljudi. Sem do smrdečega brezdomca enako spoštljiva kot do fine gospe v elegantnih oblačilih.
Pač zame je denar samo sredstvo oziroma čudežen papirček, ki mi omogoča, da si omogočim kaj od tistega, po čemer hrepeni moje telo, srce in duša. Kdaj več, drugič manj. Kakor pač pride.
"To ni pa prav nič odgovoren odnos do denarja. Finance je treba vsak dan nadzirati in skrbno načrtovati," me kara prijatelj, ki ima denarne posle v malem prstu.
"Kako naj načrtujem svoje prihodke, če pa se lahko pojutrišnjem vse spremeni? In kako naj predvidim svoje izdatke, če pa lahko jutri umrem?" ga izzivam v dvoboj, za katerega itak vem, da ga bom izgubila. Ker pač res ne sledim tečajem in aktualni situaciji na borzi, si ne zapišem vsakega izdatka v posebno Excellovo tabelo in nimam pojma, kako služiti s kriptovalutami.
"Ah, ti si izgubljen primer. In popoln dokaz, zakaj revni vedno ostanejo revni. Ker razmišljajo kot revni," je nad mano že večkrat obupal prijatelj, ki si lahko privošči prestižne blagovne znamke in se ne sekira, ali bo s položnicami prišel čez mesec ali ne. Morda ga skrbi, ali bo s tisto nekoliko tvegano naložbo kaj na izgubi ali mu bo vendarle uspelo podvojiti vložek. Naložbo, zaradi katere mu ne bo treba prodati velike hiše, če se bo slučajno izkazalo, da je bila vendarle slaba.
"Pa saj denar sam po sebi ni "slab". Z njim lahko delaš številna dobra dela in pomagaš veliko ljudem, ne pa ga samo brezglavo zapravljaš in se igraš bogatašice," me na drugi strani kara bolj poduhovljena prijateljica, ki je zaznala moj odpor do neetičnih bogatašev, ki so za dobiček pripravljeni iti tudi čez trupla. Tudi v lastnem domu.
To ji seveda moram priznati - da si lahko takoj predstavljam vse čudovite reči, ki bi jih zgradila in ustvarila, če bi imela toliko milijonov kot najbogatejši Zemljani. Nahranila lačne otroke. Jim zgradila domove in šole. Omogočila njihovim staršem poštene službe. Rešila trpinčene in zaprte živali. In ljudi. Ter Zemljo. Vsem ljudem podarila brezplačne duhovne vsebine, da bi končno zaživeli v ljubezni do vseh živih bitij in narave.
Pa za vse to zares potrebujem denar? In, ali je denar res rešitev za vse težave, ki so Zemljo pripeljale do tega globalnega zloma, v katerem smo se znašli?
Kaj pa, če lahko vse te plemenite cilje, ki sem jih prej naštela, dosežemo le s tem, da se ljudje med sabo končno povežemo in si pomagamo odpreti srca? Ker z odprtim in ljubečim srcem pač ne moreš dati delavcu takšne plače, da z njo ne bo mogel preživeti ne sebe, kaj šele svoje družine. Z odprtim srcem ti bo tudi zelo zelo mar, kako bo izdelek, ki ga izdeluje tvoja tovarna, vplival na človeka in vsa bitja v naravi. Z odprtim srcem zagotovo nikoli ne boš mučil živali in boš z vsakim otrokom Matere Narave - pa naj bo človeški, živalski ali rastlinski - ravnal kot z lastnim otrokom.
Ko imamo odprto srce, nas namreč bolečina drugega boli točno tako kot lastna. Tako prijateljeva kot sovražnikova. Tako človeška kot živalska. Pa tudi tista kolektivna, zaradi katere ječi naš planet Gaia.
In ko čutimo bolečino drugega, nismo zato nič manj "objektivni" in "strokovni", kot učijo mlade zdravnike na medicinski fakulteti. In trenirajo sodnike, da bodo lahko "bolj razumsko" in "pravično" presodili.
Ali ni že čas, da končno damo srce na prvo mesto? Vedno in povsod!
Res je, morda ima prijatelj prav in še vedno razmišljam kot finančni revež. Toda hkrati se počutim kot najbogatejše bitje v celem vesolju. Ker vem, da tistega, kar mi pomeni največ na svetu, ne moreš ne kupiti, ne prodati in ne izgubiti. Ga nikoli ne zmanjka, saj ga je v obilju za vsakogar. Vedno in povsod.
Zagotovo že slutite, o čem govorim.
O Ljubezni seveda.
Helena Primic je sodelavka Uredništva portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.
Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.
Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.
14
4
4
4
Ringaraja.net je največji specializirani spletni portal za mlade starše in nosečnice v Sloveniji. Staršem in bodočim staršem omogoča dostop do kakovostnih informacij o zanositvi, nosečnosti, razvoju, zdravju ter vzgoji otrok in partnerstvu.
