Kamboški otroci med sabo ne tekmujejo, temveč si pomagajo.

/11 /11

"Kako veseli in nasmejani so tile otroci, kljub vsej revščini!” je pogosta izjava obiskovalcev projektov naše neprofitne organizacije Cambodian Community Dream Organization v Kambodži. Res je, naši šolarji z velikimi nasmehi in pesmijo sprejmejo vsakega obiskovalca ali prostovoljca. Navdušeni so, da se jim nekdo posveča, jih vpraša, kako jim je ime, se z njimi igra ali uči. Doma vsekakor niso deležni veliko pozitivne pozornosti. Njihovi starši delajo na poljih ali na stavbiščih od jutra do mraka, da bi družina lahko preživela. 

Če so obiskovalci mladi študentje, vajeni norega potroštništva, ponavadi dodajo še: “Nič nimajo, pa so srečni. No, saj imajo drug drugega." Res je, od namlajših nog morajo starejši otroci paziti in pomagati mlajšim bratom in sestram.

Če so obiskovalci učitelji, takoj navdušeno pripomnijo: "Tako pridnih in pozornih učencev nisem še nikoli videl/a.” Res je, za večino učencev je šola privilegij, ne zoprna dolžnost. Če ne bodo v šoli, ne bodo doma posedali pred televizijo (ker je nimajo, kakor tudi nimajo elektrike), ampak bodo delali na riževem polju, pasli bivole ali pazili mlajše sorojence. V šolo hodijo radi in v razredu so tiho kot miške. Med sabo ne tekmujejo, ampak si pomagajo. Če kdo ne ve odgovora, se nihče privoščljivo ne posmehuje, ampak mu cel razred prišepetuje.

Že kratek obisk pri teh otrocih, še bolj pa daljše prostovoljstvo ima velik vpliv na vse. Predvsem mladi ljudje začnejo drugače razmišljati ne le o svetu, pač pa tudi o sebi, svojem življenju in svojih vrednotah. To, kar jih teži, je nenadoma nepomembno v primerjavi s težavami in preprekami, ki jih morajo premagati kamboški otroci.

V njihovih domovih ni čiste vode in elektrike ter ne stranišča, zato so bolezni pogoste in veliko otrok umre že pred petim letom starosti. Predstavljajte si, da veste, da v vašem vrtcu v vsaki skupini 25 otrok vsaj eden od otrok ne bo doživel petih let!

Hrana je minimalna - kuhan riž in malo zelenjave, včasih le enkrat na dan. Noben od otrok ne stoji pred omaro polno cunj in stoka, da nima kaj obleči, saj imajo povečini le eno oblačilo in večkrat tudi čevljev ne. Za šolo pa morajo vsi imeti šolsko uniformo in zvezke. Marsikatera družina nima denarja za uniforme, pa zato otroci ne morejo v šolo.

Naša organizacija na začetku šolskega leta zato podari najrevnejšim otrokom uniforme, natikače ter zvezke, svinčnik in kuli. Vsi otroci imajo pred začetkom pouka tudi na voljo zastonj topel zajtrk, v katerem so poleg riža in zelenjave tudi proteini: ribe, meso in jajca. Brez proteinov se namreč ne razvijajo ne možgani in ne telo. Mnogokrat, ko vprašam kakšnega otroka, koliko je star, se ne morem načuditi odgovoru. Mislila sem, da je star šest let, pa je v resnici deset. Ali pa izgleda kot desetletnik, pa je v resnici star petnajst let.

Tudi sama ne morem mimo tega, da ne bi primerjala zahodnih otrok z otroki, ki jih srečujem po svetu. Medtem, ko je našim otrokom dolgčas pri polnih predalih in koših igrač, se otroci po svetu znajo ure in ure zabavati s kosem lesa in malo peska, starim obročem od kolesa ali odvrženo škatlo.

Nikoli ne bom pozabila, ko sem s skupino prostovoljcev v enega od naših kamboških vrtcev prinesla veliko potovalno torbo, polno rabljenih igrač, ki so jim jih podarili otroci iz ameriške šole. Kakšna radost, ko so prvič v življenju dobili v roke punčko! Tako fantje kot deklice so jo znale ljubeče poujčkati. Z nekaterimi igračami najprej sploh niso vedeli, kaj početi. Ko smo jim pokazali, kako se gradijo hiške iz kock ali skladajo puzli, so bili v devetih nebesih.

Nekoč sva z možem na željo ravnateljice v južnoafriški vrtec, kjer so dneve preživljali otroci mladoletnih mamic ali staršev, obolelih za aidsom, prinesla prav tako velikansko torbo, polno rabljenih otroških čevljev. Čevlje smo zložili v vrste in potem je vsak malček lahko prišel in si izbral en par. S kakšnimi velikimi očmi in spoštovanjem so stali pred tisto goro čevljev! Ko so izbrali svoj par, so ga držali v naročju ter ga občudovali in božali. Komaj smo jih prepričali, naj si čevlje obujejo. Kako ponosno so hodili po sobi v "novih" čevljih!

Ne samo jaz, tudi moj mož je imel solze v očeh.

Ksenija Šoster Olmer je svetovna popotnica in filantropistka, pesnica, pisateljica in prevajalka, mati treh odraslih hčera in ponosna babica vnukom bonus hčerke. Kadar ne potuje po svetu in v okviru dobrodelne organizacije Cambodiancommunitydream.org pomaga kamboškim otrokom in drugim otrokom, ki živijo v revščini, živi z možem v Kaliforniji. Njena popotovanja lahko spremljate na blogu Crazyparentstravel.com in Instagramu #crazyparentstravel.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.