Otroci se želijo pogovarjati tudi o smrti. (Freepik.com)

/11 /11

V naši družini se o smrti in staranju ne pogovarjamo le ob dnevu mrtvih ali ko kdo umre, temveč vsakič, ko nas nekaj v življenju spomni na te že kar filozofske teme, ki se dotikajo minevanja in večnosti. Pa naj bo to ugotovitev starejše hčere, da nisem več mlada zato, ker imam pike na koži, ali stiska mlajše, ko v nekem trenutku dojame, da bo njena mama nekoč starka, ki bo tudi umrla.

"Mami, nočem da umreš!" je tako pri 2,5 letih zajokala hči, ki bo svoj četrti rojstni dan praznovala ravno na 1. november - dan mrtvih. Takšen njen odziv je sprožila moja reakcija, ko sva skupaj listale eno izmed mojih knjig, na platnici katere je bila fotografija avtorice - starejše sivolase ženske, ki me je nekako spominjala name oz. sem si morda zaželela, da bi bila takšna videti na stara leta. 

"Vidiš, tako bom verjetno jaz izgledala, ko bom stara."

Kot bi hči šele v tistem trenutku dojela, da njena mama ni večna oz. da se stara. In da bo torej tudi nekoč umrla. Planila je v jok in mi povedala, da ne želi, da umrem. Hči sem seveda potolažila, da je do takrat še daleč in da nameravam še dolgo živeti, saj želim v naročju držati tudi njene otroke. Tako sva se objemali in trdno oklepali druga druge, sama pa sem ugotovila, da v resnici tudi sama še nisem popolnoma razčistila svojega odnosa do smrti. Da je tudi mene strah starosti, ko bom vedela, da je bistveni del življenja že za mano in da je sedaj dan odhoda na drugi svet veliko bliže kot recimo pri 20-ih ali 40-ih.

Ker je bila hči zelo čustveno razburjena in ker je imela le dve leti in pol, ji nisem hitela razlagati, da v resnici nikoli ne vemo, kdaj bomo umrli in da umirajo tudi dojenčki. Smo se pa o tem pogovarjale kakšno leto kasneje ob nekem filmu, v katerem je umrl otrok.

"Ampak jaz nočem, da Lili umre," je tokrat zajokala starejša hči in začela objemati svojo sestrico.

"Saj ne bo, saj midva z očijem vsak dan skrbiva za to, da sta zdravi in na varnem. Vidve sta šele začeli živeti in vse življenje je še pred vama," sem jo poskušala potolažiti.

"Toda, ti pa nisi več mlada in boš umrla pred nama. Nikoli te nočem izgubiti," je še kar hlipala starejša hči in me trdno objemala. Tako smo se vse tri objemale, jaz pa sem jima izdala, kaj sem sama naročila svoji mami, njuni babici, ko sem bila majhna deklica. Da mi mora po smrti pustiti svojo roko, ki mi jo je morala vedno, ko sva spali skupaj, položiti čez moj pas, da sem jo lahko držala v svoji roki. Poskušale smo si predstavljati to mrtvo roko in solze so se vse bolj pretvarjale v smeh. Iz žalosti smo tako prešle na noro norčavost, ki se pači, afna in žgečka. Solze so se posušile in smeh olajšal pritisk v prsih, toda zavedanje minljivosti je ostalo.

"Kaj pa se zgodi z nami, ko umremo?" je zanimalo mlajšo hči.

"Gremo med zvezde," ji je razložila starejša sestra. " Kaj ne, mami?"

"V resnici ne vem čisto natančno. Nekateri pravijo, da gremo v nebesa, drugi med zvezde. Eni celo verjamejo, da se ponovno rodimo v drugem telesu. Sama verjamem, da se združimo s svojimi predniki, kot v tisti risanki Brother Bear. Ko bom nekoč mrtva, vaju bom tako opazovala iz neba in se veselila vajine sreče" sem jima razkrila svoje prepričanje, ki je izgovorjeno tako na glas presenetilo tudi mene.

"Toda zdaj sem še tukaj z vama in hočem en vajin objem," sem ju začela "loviti" po kavču, saj sem začutila, da je bilo za tisti trenutek dovolj povedanega na temo smrti.

Helena Primic je samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.