Učiteljico Branko občudujejo tako deklice kot dečki.

/11 /11

Hodim po šolskem hodniku, pogled se mi ustavi na objokanem obrazku drugošolca Aljaža.

"Aljaž, jočeš?"

"Ne, samo ...", tišina in mokre očke.

"Aljaž, kaj pa je?"

"Če pa ne bomo imeli Branke."

Razsvetljenje je bilo takojšnje. Zaradi številčnih akrobacij kombiniranih oddelkov letošnjih drugošolcev ne bo učila učiteljica Branka kot po navadi, ampak bodo pouk nadaljevali pri učiteljici iz prvega razreda.

"A je tako hudo?"

"Hujše."

Če ne bi bilo solz, bi bila moja učiteljska duša navdušena nad pravilno uporabo stopnjevanja omenjenega drugošolca. Pa so moje misli odtavale drugam. K učiteljici Branki.

Mladi učiteljici, sami mamici fantiča v prvih razredih neke druge osnovne šole. Eni redkih učiteljic, ki jo obožujejo ne le deklice, temveč tudi dečki. Učiteljici, ki je vedno prijazna in nasmejana, tudi kadar je neznansko huda, kot rečejo otroci. Najlepši učiteljici v oblekicah z rožicami in čevljih z bleščicami, katere oči so vedno tople, roke pa objemajo in pobožajo. Učiteljici, ki ne kriči na učence, pa ima vseeno red v razredu. Učenci sicer pravijo, da jim ni treba ubogati, pa vendar naredijo, kar jim Branka reče. Učiteljici, ki si menda med uro, ko se igrajo, tudi lakira nohte, pa je vendar vse narejeno. Učiteljici, pri kateri imajo učenci vsak dan športno, najpogosteje kar v gozdu za šolo.

Branki, ki jo imajo le redke kolegice rade, čeprav ne opravlja in ni nikdar sitna. Pa vendar je v aktivu praktično ne poslušajo in tudi sama po sestankih pogosto skriva solzne oči. Učiteljici, ki redko sliši pohvalo, pa čeprav nima konfliktov s starši, saj ji le-ti na govorilnih urah pogosteje zaupajo lastne težave kot pa razpravljajo o težavah z otroki. Saj teh po njenem mnenju ni. Kakšen starš se včasih sicer pozanima, ali bodo tudi kaj delali, se kaj učili, saj njihovo sonce doma poroča predvsem o navdušenju nad nabiranjem storžev in ne o učenju seštevanja in odštevanja z njimi. Vzorni zvezki in znanje otrok v naslednjih razredih prepriča še zadnje dvomljivce.

Pri Branki je namreč kot v risanki: "Bomo zmogli, bomo ja!" Ko ne znajo, reče, da bodo še malo vadili, saj je računanje do dvajset res težka stvar. Da ne govorimo o tem, kako zahtevno je sedeti pri miru in narediti celo stran A-jev. Za ta podvig si razred takoj zasluži dodatne minute igre, za narek pa karaoke ali še boljše nogomet. Otroci, ki naredijo domačo nalogo, so junaki dneva, posebej v toplih mesecih, ko je popoldne mogoče početi toliko zanimivega in tudi pomembnega. Šola, kjer uči učiteljica Branka, je namreč na podeželju, zato neprestano potekajo razpravljanja, ali je pomembnejša naloga ali pomoč pri baliranju. Da ne govorimo o primeru, ko se je ponoči skotil teliček! Učiteljica Branka razume hiererhijo vrednot. Se naloga pač naredi med odmorom. Pri večini drugih učiteljic bi bila enaka reakcija med učenci prepoznana kot kazen, pri Branki je dokaz razumevanja. Za učiteljico Branko so otroške laži razumljene kot zgodbe, pretepi pa kot slepe ulice. Saj res vsakdo včasih več ne ve, kaj bi. Zato je pomembno, da to dojamemo in drugič naredimo boljše, je prepričana učiteljica Branka.

Tudi sama občudujem učiteljico Branko. Ker razume, da je otrok občutljiva duša, ki se šele uči razumeti svet in najti svoje mesto v njem. Da se ni tako enostavno znajti v svetu, ki je za otroško pamet zelo nelogičen in popolnoma nerazumen. Pa tudi zato, ker tudi moje napake in slabo voljo vidi kot hudo reč, ki že mineva in bom zadano naslednjič zagotovo izpeljala tako kot sem si zamislila. Ki razume, da je človek včasih tako zelo jezen!

Nikoli ne bodo vse učiteljice Branke. Tudi ni nikakršne potrebe, da bi bile. Verjetno bi bilo tudi trapasto, saj smo ljudje vseh sort. Hrepenim pa, da bi bile takšne učiteljice tudi cenjene in to tudi s strani kolegic in vodstva. Da bi nasmejan učiteljičin obraz končno ne pomenil, da ti je predobro in da zanesljivo nič ne delaš!

Darja Barborič Vesel je magistra socialne pedagogike, zaposlena kot svetovalna delavka v osnovni šoli, sicer pa tudi dolgoletna Familylabova sodelavka in mama treh hčera. Več o njej lahko preberete tukaj.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.