Včasih je težko vijugati med otrokovimi željami in potrebami.

/11 /11

Že v prvem razredu sem starejši hčerki povedala, da dobi novo šolsko torbo le vsake tri leta, torej bo v vseh devetih razredih osnovne šole zamenjala le tri šolske torbe. Pa čeprav bo morda v petem razredu ugotovila, da ji tista, ki si jo je izbrala na začetku četrtega razreda, ni več všeč. 

V drugem razredu je bilo sicer nekaj negodovanja, kako imajo nekatere sošolke novo šolsko torbo, še več pa v tretjem, ko je ugotovila, da je torba, ki se zapira z zaponko veliko bolj kul kot njena, ki se zapira z zadrgo. Seveda so točno takšno z zaponko imele točno tiste sošolke, ki jih najbolj občuduje. 

In tako smo se odpravili po nakupih oz. bolje rečeno ogledih nove šolske torbe za četrti, peti in šesti razred. Hči je poleg želje po modelu z zaponko izbirala le šolske torbe roza barve. Sicer je lahko bil kakšen vzorec, toda zakaj so nekatere pisane roza prišle v poštev in zakaj druge ne, iskreno povedano še danes ne vem. Ko sem k hčerinim željam dodala še finančno omejitev (ker zakaj bi kupili drago torbo, če lahko najdemo ugodno ceno s popustom), pa osnovne kriterije funkcionalnosti in vse tiste "Ni šans, te torbe pa ti v življenju ne bom kupila!", je hči iz trgovin hodila vse bolj objokana. V vsaki trgovini je namreč našla kakšno šolsko torbo, v katero se je v hipu zaljubila in ki je na prvi pogled celo zadovoljila tudi moje pogoje, toda nek glas v meni mi je govoril, da to ni to. 

V resnici sem jaz potrebovala kar nekaj trgovin in dni, da sem spoznala, v čem je pravzaprav problem. Hčerki ne bom kupila torbe z zaponko, saj s takšno torbo, kot jo imajo prvošolčki, zagotovo ne bo zadovoljna v šestem razredu. Ko sem ji to povedala, je hči seveda planila v histeričen jok, kako sem lahko tako nesramna, kako je takšna torba njena največja želja v življenju, o kateri sanja že tri leta. Šolska torba z zaponko je nenadoma postala bistvo njenega življenja. 

Čeprav me je srbel jezik, da bi ji povedala, kako pretirava in da takšne torbe nosijo prvošolčki, sem se uspela zadržati in pokazati iskreno zanimanje, kaj na tej torbi z zaponko je tako zelo kul.

"Ni ti treba odpirati zadrge. Pa cela je trda in zvezki lepo stojijo v njej", mi je pojasnila hčerka.

"To je pa res praktično. Pa še vsa ta leta si si jo želela," sem ji odgovorila in se poskušala iskreno vživeti v njeno razmišljanje.

Hči se je pomirila in začutila sem, da je pravi čas, da ji predstavim svojo idejo:

"Razumem, zakaj ti je ta model z zaponko tako zelo všeč, toda mislim, da bi bilo dobro, da se počasi posloviš od tega modela," sem ji rekla in si mirno dalje ogledovala šolske torbe. Takšne samo roza, toda brez zaponke. Hčerko sem pustila povsem na miru - brez prepričevanja in dokazovanja.

"Velja, ne rabi imeti zaponke, se je v peti trgovini tistega dne nenadoma strinjala z mano," in si tudi ona začela ogledovati torbe brez zaponke. Kar tako. Njena največja življenjska želja očitno ni bila tako zelo živjenjsko pomembna. Priznam, sama pogosto težko sledim tem hčerinim nenadnim čustvenim spremembam, ob katerih se včasih ustrašim, kaj šele bo v puberteti. Toda po navadi se na koncu vedno nekako tako reši, da najdeva rešitev, ki ustreza tako hčerki kot meni. 

In tako sva jo našli: pinki šolsko torbo na zadrgo, v katero se je zaljubila tako hči kot jaz. Pa še znižana je bila za 50 odstotkov. 

"Glej mami, še peresnico v istem vzorcu imajo!"

Kar v trgovini sva se objeli in skupaj ugotovili, da se je splačalo obiskati toliko trgovin in vzdržati toliko dni iskanja, saj je to "to".

"Hvala, mami," mi je med objemom prišepnila hči in pomirila tudi mene, ki sem vmes že parkrat pomislila, če sem morda pa res nesramna mama, ker ji nočem kupiti torbe z zaponko in tako zelo trmasto vztrajam pri tej zadrgi. 

"Mami poglej, kako lepa svinčnika! Točno takšna si želim že več let!"

"Ne, danes sva prišli po torbo, ne pa svinčnike."

"To vedno rečeš!", mi jezno zabrusi hčerka in smo spet na začetku. Priznam, včasih bi bilo lažje enostavno slediti otrokovim željam kot potrebam. Toda, ko skupaj prispeva do konc a, vem da je za obe bolje, da sem raje nesramna kot pa permisivna mama.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.