Ta deček zagotovo ni hodil v šolo.

/11 /11

"Oh glej, kako so luštkani!" vzdihuje prijateljica nad otroki, ki so obkolili avtobus, oboroženi z pisanimi razglednicami lokalnih znamenitosti.

"Glej, da ne boš ničesar kupila!" ji zabičam.

"A se ti nič ne smilijo, revčki?" mi reče in me grdo gleda.

"Smilijo, smilijo. Zato, ker ne hodijo v šolo. Zato, ker imajo starše, ki ne poskrbijo zanje. Ali mogoče še hujše - ker delajo za kakšne barabe, ki jim ves zaslužek na koncu dneva poberejo. Mi pa z našim nakupom to podpiramo. Dokler bodo turisti kupovali, bodo otroci več vredni na cesti kot v šoli."

"No, jim bom dala pa vsaj kak bonbonček ali pa kuli," reče dobra duša in začne brskati po torbi.

"Lepo te prosim, ne delaj tega. Samo beračenja jih učiš in uničuješ jim zobe! Misliš, da imajo na voljo zobne ščetke in kopalnice, kaj šele zobozdravnika?"

Ko izstopiva, se morava prodirati skozi množico malih rok - manjše prosijo za bonbončke, večje pa ponujajo razglednice in zapestnice.

"Poglej, tamle v senci pod drevesom," namignem prijateljici. Kar nekaj moških in žensk z dojenčki intenzivno opazuje otroke. Od daleč nadzorujejo prodajo.

Sedaj se tudi prijateljica razjezi: "Packi, sami naj bi delali. Ali prodajali razglednice."

"Ni tako enostavno," ji odgovorim. "Sicer pa, od koga bi prej kupila razglednico - od tistega tipa z umazanimi lasmi in manjkajočimi zobmi ali od srčkanega razcapančka? Čeprav ne vejo, kaj je psihologija, dobro vedo, kako deluje."

Na svojih popotovanjih po svetu povsod srečujem otroke, ki nimajo brezskrbnega otroštva. Ker sem sama mama, me to boli in pogosto primerjam njihovo otroštvo z otroštvom svojih hčera.

Če je družina revna in številčna, je prav malo priložnosti za igro in igrač otroci ne poznajo. Od malih, zares malih nog morajo paziti na sorojence. To je njihova prva služba. Včasih kar ne moreš verjeti očem, da taka mičkena deklica, ki ji ne bi pripisala več kot štiri leta, lahko naokrog prenaša dojenčka in se z njim v naročju ne spotakne, ko se poskuša pridružiti tolpi ostalih bosonožcev.

Predvsem deklice po vsem svetu doma trdo delajo. Pogosto gredo od doma po dračje ali vodo že pred svitom. Kakšne ogromne zaloge vode vlačijo na glavah ali hrbtih! In kakšne debele veje nese par majhnih otrok daleč iz gozda!

Pa bog ne daj, da je otrok brez očeta ali sirota. Morda ga bo kak sorodnik ali sosed sicer vzel k sebi, a vsako skorjico kruha bo moral zelo trdo oddelati. Otroci tako delajo na poljih, v delavnicah, tovarnah in čajnicah, pa tudi kot hišni služabniki. Slednji so morda še na najslabšem, saj so popolnoma skriti očem in lahko gospodarji z njimi ravnajo kot s sužnji. 

Pred kratkim sem bila na potovanju po Egiptu. Nekaj dni sva z možem preživela v majhnem hotelu naproti slavnih piramid v Gizi. Na strehi hotela je bila terasa s preprosto restavracijo, s katere sva imela fantastičen pogled na piramide. Pa tudi na vsakdanje življenje na ulici pod nami.

Zgodaj zjutraj in pozno zvečer sva lahko videla kamele in konje, ki so jih domačini
uporabljali za turistično ježo. Z nekaterimi so ravnali lepo, z dugimi grobo. Nekateri so izgledali zdravi in dobro rejeni, drugi zanemarjeni in shirani.

Med našim hotelom in sosednjo hišo je bila ozka stranska uličica, v kateri sem našla dečka, starega kakšnih 10 do 12 let, ki je skrbel za par kamel, jih čistil
in kidal gnoj. Ta deček zagotovo ni hodil v šolo. Ko sem najino vodičko vprašala, če je v Egiptu šola obvezna, je samo zamahnila z roko in razložila:

"Seveda je obvezna na papirju, a tega v resnici nihče ne preverja."

Še isto popoldne smo se ustavili v eni izmed mnogih prodajaln in delavnic preprog. Vodička me je že vnaprej opozorila, da je večina preprog narejena s spretnimi, majhnimi prsti otrok. In res se nisva mogla načuditi, kako hitro so leteli mali prsti med nitkami.

S pomočjo prevajalke sva poklepetala z otroki. Sicer so povedali, da v delavnico hodijo po šoli, da s svojim delom pripomorejo k družinskemu proračunu. Prihajali so z bližnjih kmetij, kjer je v družinah veliko ust.

Že njihovi starši so kot otroci delali preproge in tradicija se nadaljuje. Seveda je izobrazba le osnovna. Šestnajstletna dekleta, s katerimi sem govorila, so s šolo že zaključila. Ko sem povprašala, če se nameravajo kmalu poročiti, so odgovorile, da ne pred dvajsetim letom. Tudi otrok so si želele mnogo manj, kot pa so jih imele njihove mame.

Upam, da jim bo vse to uspelo. Kajti, kot sem videla v razgovoru z odraslimi poročenimi ženami, njihove želje niso vedno upoštevane. A o tem prihodnjič.

Ksenija Šoster Olmer je svetovna popotnica in filantropistka, pesnica, pisateljica in prevajalka, mati treh odraslih hčera in ponosna babica vnukom bonus hčerke. Kadar ne potuje po svetu in v okviru dobrodelne organizacije Cambodiancommunitydream.org pomaga kamboškim otrokom in drugim otrokom, ki živijo v revščini, živi z možem v Kaliforniji. Njena popotovanja lahko spremljate na blogu Crazyparentstravel.com
in Instagramu #crazyparentstravel. 

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.