Aleksandra Prica ima sina, ki ga je rodila pred 21 leti. Vse življenje je bila zelo, zelo stroga mama. In zdaj se je odločila, da svojemu odraslemu otroku razloži, zakaj je bila takšna.
Aleksandra Prica ima sina, ki ga je rodila pred 21 leti. Vse življenje je bila zelo, zelo stroga mama. In zdaj se je odločila, da svojemu odraslemu otroku razloži, zakaj je bila takšna. V pismu na družbenem omrežju LinkedIn, je zapisala:
»Poglej, sin! To ti moram povedati. Moram, mislim, da je zdaj pravi čas, da ne rečem celo: "Skrajni čas je". Moram pisati, ker ti gre pogosto skozi eno uho notri, skozi drugo ven. Moja večna dilema je: Koliko ti ostane v glavi ?! Ne zavijaj z očmi, če ne moreš brati zdaj - ti ni treba! Pusti zapis nekje, nekoč ga boš potreboval, to je zagotovo.
Veš, kakšni so bili časi, ko si se rodil? In veš, kakšna je tvoja mama? Ne res, da me, ko sem bila mlada, z diplomo, brez službe, ni bilo strah prihodnosti. Nisem imela dileme, ali bi te rodila? Nikakor, otrok. Niti ene minute. Žal mi je bilo le, da te nisem mogla vprašati, če si tega želiš. To bi bilo res pošteno, čeprav verjetno to ni mogoče, ker bi mnogi odgovorili nikalno, človek pa mora živeti naprej. Ker je bila to moja želja in odločitev, mi nisi nič dolžan. Tako so se potem karte premešale. Ti si postal moj sin, jaz pa tvoja mama.
PREBERITE TUDI: Zakaj so mame čarobna bitja?
Verjetno ti je bilo včasih žal, da nisem mama, taka kot druge mame. Veš, to, da ti vse dovolim in privoščim, saj si otrok ?! Vidiš, nisem bila ravno zato, da ti zdaj in kasneje ne bi bilo žal, da si mi pred 21timi leti prvič padel v naročje. Zaradi tega sva v igri menjala vloge. Jaz sem bila Nikola, ti si bil mama. Tako sem lahko videla, kako me vidiš, in včasih si bil presenečen, ko sem te posnemala. Hahaha, to je bila ena najinih najljubših iger.
Moram ti povedati, sploh mi ni žal, da ti nisem narisala niti ene risbe, napisala skladbe ali rešila matematičnega problema. Pomagala sem ti, da razumeš, razmišljaš in na koncu - se odločiš sam. Najprej je treba razumeti, čigava naloga je nekaj. Drugič, razumeti, da nimaš talenta za vse in da kot vsi drugi na tem svetu nisi nadarjen za vse. Da moraš v življenju početi tisto, kar ti ni všeč. Tretjič, najti tisto, v čemur si najbolj sposoben in kaj rad počneš. Četrtič, da ti ne bi na pamet prišlo, da se kitiš s tujim perjem. Ne bodi strahopetec.
Ker, tudi pri tebi ne prenašam tega, česar ne toleriram pri drugih. Ne obžalujem, da se nisem vmešala v tvoje konflikte z drugimi otroki. Vsakič, ko sem te slišala na dvorišču, sem pokukala s terase, skrita za rožami, prilepljena na ograjo. Včasih so mi nohti zarezali v dlani, kako sem bila jezna na tiste fante, s katerimi ste se prepirali. Veš kaj? Hotela sem takoj skočiti nanje. Nisem. Samo spremljala sem, da ne pride do večjih konfliktov, in pustila sem, da se naučiš boriti. Sam. Ker mama ne bo vedno tam, da bi te branila, največje bitke v življenju pa mora človek običajno zmagati sam.
Kako naj ti povem? Ko sem te rodila, zdravega in čudovitega, bi bil greh uničiti te. Zaradi tega nisem hotela niti opravičiti neupravičenih odsotnosti. Da bi se naučil, da se odgovornosti ni mogoče izogniti. Človek lahko pobegne pred obveznostmi le za kratek čas. To ste že razumel, naj grem naprej ...
PREBERITE TUDI: Duhovito pismo nenaspane mame!
Verjetno sumiš, da me tvoja diploma za posebni uspeh ni navdušila?! Nisem hotela pokazati navdušenja, čeprav sem bila zelo vesela. Veš zakaj? Da ne boš letal previsoko, brez slave. Naučiti se je treba, da ni lovorjevega venca, ki ne bi posušil. Da bi pravočasno vedel, da ni večne slave in da ni večne sreče, tudi ko se uresniči. Da moramo takoj naprej, kot da se ni nič zgodilo. Začeti znova. Zelo dobro veš, kako izgleda podelitev medalj in pokalov: dobijo medalje, rože, se rokujejo, fotografirajo. Nato sestopijo s prestola. In? Postavijo jih pred še večja pričakovanja. Tako, da te ne bo preveč zaneslo.
Vem, da vidiš vse, različne krivice, preskakovanje, vrivanje. To je bilo in bo. Naj te to ne razočara. Glavo navzgor in hodi naprej. Na svoj način. Ko smo že pri glavi, ne vem, kaj naj ti svetujem, da storiš z njo. Ne morem ti povedati, kaj je bolje: ali da jo držiš pokonci, da štrli iz množice, ali jo skloniti? Odločiti se boš moral sam. Povedala ti bom le posledice: če se odločiš, da bo visoko, bo vedno na dosegu puške. Tisti, ki imajo tako glavo, močno bodejo v oči, zato se okoli nje lomijo različna kopja. Za ta položaj glave potrebuješ močno hrbtenico in močan značaj. Ko zgrešijo glavo, udarijo, kjer lahko.
Če ti rečem: Skloni glavo, vem, kaj me boš vprašala. Zakaj tega nisem storila jaz? Nisem hotela. Vse odločitve so bile moje in mi ni žal. Tudi ti. Naredi tisto, česar ne boš obžaloval in zaradi česa se ti ne bo zoprno pogledati v ogledalo.
Veš kdaj sem spoznala, da sem na poti do uspeha? Da počnem nekaj temeljno dobrega? Na dan, ko si me prvič prosili za denar za dva sladoleda. Na moje vprašanje: - Zakaj potrebuješ dva sladoleda hkrati? - Odgovoril si: - Da kupim še za prijatelja. Ne morem jaz jesti, on pa gleda. - Takrat si me zelo razveselil. To je bil prvi zanesljiv znak, da moram nadaljevati v isti smeri, z enako močjo.
PREBERITE TUDI: Čudovito pismo očeta svojemu otroku
Želim, da veš, da sem videla tudi tisto, kar ti nikoli nisem povedala. Naj se ti zahvalim, ker ste bil ves čas z mano v najinem malem čolnu, na odprtem morju, ki je bilo zelo redko mirno. Da si mi z rokami pomagal, da sem ga lažje obvladala. Nekako si vedno vedel, kdaj mi je bilo težko, zato me nisi nič vprašal. Samo poskušal si me razveseliti. Mi pokazati, da nihče ni pomembnejši od tebe. Se postaviti za zaščitnika, tako majhen. Čeprav šibek, ampak da vsi vedo, da ni šale, ko gre za tvojo mamo.
Zdaj si velik in vedeti moraš, da te mama ni trepljala po rami, zato, da ti ne bi stopicljal na mestu. Ustrašila me je misel, da bi lahko postal "mamin sin". Nisem hotela, da živiš moje življenje, rodila sem te, da živiš svojega. Verjamem, da je bolj koristno, da te ne obvarujem pred padcem, ampak da te naučim, kako se pozdraviti, če padeš. In kar je najpomembneje, kako vstati. Zato bi mi, verjemi, bilo lažje, če bi namesto tebe naredila vse domače naloge, risbe, kompozicije. Da bi zate rešila konflikte, namesto da sem se bala in navijala, skrita za rožami na terasi.
In najpomembnejše! Nisem se žrtvovala zate, ampak sem se ti posvetila. Če ti kdo kdaj reče, da se žrtvuje zate, temu običajno sledi čustveno izsiljevanje. Bodi previden. Poleg matematike obstajajo še drugi aksiomi. V življenju. Na primer materina ljubezen. Ne dokazuje se. Zato je odveč govoriti o ljubezni. Zato, sin, nikoli ne govorim o njej. Vedno stojim na tribuni tvojega življenja, ko me vidiš in ko me ne vidiš. In navijam zate. In vedno bom. In če so tribune prazne, imaš enega zanesljivega oboževalca. Torej, pojdi naprej, na pot. Ne bodi pozoren name. Ni potrebe, ker - tukaj sem!
Daj že. Glava gor in teči. Teči, Nikola, sin, teči ... «
Vir: Ringeraja.rs
PREBERITE TUDI: 15 slik situacij v starševstvu, na katere nas ni nihče pripravil
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: