Verovanje v dobre može je normalen del razvoja, resnico pa naj starši razkrijejo postopno, ko otrok začne spraševati. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Otroška čarobnost in starševske dileme

December je mesec pričakovanj, ko otroci pišejo pisma dobrim možem, starši pa se trudijo ohraniti praznično skrivnost. A ob čarobnosti se mnogi vprašajo, ali je prav, da otroku “pripovedujemo zgodbo”, ki ni dobesedno resnična. Bo to vplivalo na njegovo razumevanje sveta? Ga lahko naredi bolj dovzetnega za napačne informacije?

Psihologi pojasnjujejo, da je domišljijski svet dobrih mož podoben drugim pravljicam in je naravni del odraščanja, ne pa zavajanje.

Zakaj otroci potrebujejo čarobna bitja?

Med tretjim in osmim letom otrok intenzivno prepleta domišljijske in resnične razlage. To obdobje je ključno za razvoj abstraktnega mišljenja – otrok raziskuje, kaj je mogoče, zakaj se stvari dogajajo in kako svet deluje.

Verovanje v Božička ali zobno miško mu pomaga:

- graditi logično razmišljanje,

- razvijati ustvarjalnost,

- spoznavati vzročne povezave,

- raziskovati mejo med realnostjo in pravljico.

Domišljijski liki mu tako ne škodijo, temveč služijo kot most do razumevanja bolj zapletenih pojmov.

Kdaj otroci začnejo dvomiti?

Večina otrok začne spraševati okoli sedmega ali osmega leta. Takrat se njihovo razmišljanje utrdi, zato postanejo pozorni na podrobnosti:

Ali je mogoče v eni noči obdariti milijone otrok?

Kako pride skozi dimnik, če ga sploh nimamo?

Povprečna starost, ko otroci razumejo, da darila pod smrečico ne prihajajo iz pravljičnega sveta, je okoli devetega leta. Raziskave kažejo, da večina otrok sprejme resnico mirno, pogosto celo s ponosom, ker so jo sami odkrili.

Ali lahko “verovanje predolgo” škodi?

V eni izmed mednarodnih študij so raziskovalci preverjali, ali otroci, ki zelo dolgo verjamejo v nadnaravna bitja, kasneje težje razločijo resnična pojasnila od domišljijskih. Rezultati so pokazali majhno razliko, ki pa ni bila vzročna.

Pri tem, ali bo otrok verjel neresničnim ali resničnim informacijam, imajo veliko večjo ter ključno vlogo:

- družinsko okolje,

- pogovori o resničnosti in fantaziji,

- spodbujanje kritičnega razmišljanja.

Psihologi so si enotni: verovanje v dobre može ni povezano z večjo verjetnostjo, da bo otrok verjel v teorije zarote v odraslosti. Te so običajno posledica občutka nemoči, pomanjkanja zaupanja in slabih izkušenj z avtoritetami – ne pa prazničnih pravljic.

Kako pravilno razkriti resnico?

Otroci lahko doživijo razočaranje le v primeru, ko starši vztrajajo pri zgodbi, čeprav otrok že dvomi. Pomembno je, da starši sledijo njegovim vprašanjem.

Strokovnjaki priporočajo:

- Ne skrivajte resnice, ko otrok začne spraševati.

- Pojasnite, da gre za tradicijo in simbol dobrodelnosti.

- Ohranite toplino in igro – ne razbijte čarobnosti naenkrat.

Otroku dajte prostor, da razmišlja sam.

Ko je pogovor spoštljiv in iskren, otroci razumejo, da je v ozadju zgodbe nekaj lepšega kot darila: družinsko povezovanje.

Dobre može otroci nosijo s seboj tudi kasneje

Verovanje v dobrega moža ima lahko tudi pozitiven vpliv. Skozi zgodbe o Miklavžu ali Božičku otroci spoznavajo:

- pomen dobrote,

- empatijo,

- čakanje in potrpežljivost,

- idejo, da se prijaznost povrne.

Domišljijske igre in pravljice so pomemben del razvoja ustvarjalnosti in reševanja problemov – otrok se uči razmišljati širše, ne le “pravilno–napačno”.

Kdaj je čas za resnico?

Strokovnjaki priporočajo preprost pristop:

Dokler otrok kaže navdušenje, je to dobro. Ko začne dvomiti, je čas za pogovor.

Če se zgodba vzdržuje predolgo ali če starši otrokov dvom preprečujejo, lahko otrok dobi občutek, da se mu starši posmehujejo ali da njegovega mišljenja ne jemljejo resno.

Najbolj zdrav pristop je ta, da otrokom pustimo, da rastejo iz čarobnosti – ne jih silimo v njo in tudi ne izvlečemo iz nje prezgodaj.