/11 /11

Žal je domača naloga velikokrat prava popoldanska mora, ki visi nad glavo vse družine. Če so otroci samostojni in vestni (in prav vsi starši si tega iz srca želijo), ta nadloga seveda odpade. A kako to doseči?

Številni otroci so pravi umetniki v izmišljevanju izgovorov – še sobo bi raje prej pospravili, kot pa naredili domačo nalogo, potem pa samo še risanko, zdajle pa je že prišla prijateljica …, no, saj bom potem. Ampak dan ima samo štiriindvajset ur, in ko se domača naloga zavleče tja v pozni večer, že vsi vpleteni zelo težko zadržujejo jezo.

Seveda sploh ni nujno, da gre za otroke, ki so v šoli problematični ali se težko učijo. Lahko se zgodi, da so starši bistrega otroka ob njegovih prvih domačih nalogah hudo razočarani, ko opazijo, da se raje ukvarja z vsem drugim kot pa z domačo nalogo. Nekatere otroke preprosto zanima toliko stvari, da jim resnično zmanjka ur v dnevu, in med temi zanimanji domača naloga ni nujno najbolj priljubljena. Poleg tega so tu še številne popoldanske dejavnosti, seveda pa otrok potrebuje tudi sprostitev in igro. A domača naloga je prva obveznost šolarja in jo je treba narediti.

Čemu sploh domače naloge?

Namen domačih obveznosti je pridobivanje delovnih navad, utrjevanje šolske snovi, včasih pa k sodelovanju prisilijo tudi starše. Ker se način učenja spreminja in je učenje z igro v prvih letih v ospredju, so tudi domače naloge pogosto drugačne. Včasih je treba kaj raziskati, poiskati, povprašati … Tako pridobljeno znanje bo zagotovo dolgotrajnejše. Številni starši se na spremembe težko privajajo in ob malce »nenavadnih« domačih nalogah se včasih zgrozijo – posebej če morajo sodelovati tudi sami.

Kdaj k domači nalogi?

Res je, da je otrok ob prihodu iz šole utrujen, delovna sposobnost po kosilu strmo pade in ponovno naraste okrog tretje ure popoldne. Seveda pa bo vsem najbolj odleglo, če se domača naloga naredi čim prej. Večini otrok pomaga rutina – vsak dan ista ura, približno enak čas za naloge, isti prostor. Domača naloga naj postane navada in tako bo nezadovoljstva in upiranja vse manj. Če se otrok zelo težko pripravi k domači nalogi, mu svetujmo, naj se najprej loti lažjih in prijetnejših nalog. Ko bo nekaj opravil, bo dobil motivacijo za nadaljnje delo.

Ali je naloge preveč?

Če se vam zdi, da je otrok z domačimi nalogami preobremenjen in da jih je preprosto preveč, se najprej posvetujte z drugimi starši, in če boste ugotovili, da veliko staršev in tudi otrok meni enako, opozorite na to na roditeljskem sestanku ali omenite na govorilnih urah. Res pa je, da nekateri otroci neskončno dolgo sedijo ob domači nalogi, ne da bi se je sploh zares lotili. Tudi če imamo občutek, da je naš šolar samostojen, je dobro včasih pogledati, kaj v resnici počne.

Nasprotno pa se nekateri otroci znebijo domače naloge bliskovito hitro in vse skupaj je opazno pod njihovimi sposobnostmi. To je posebej vidno pri mlajših otrocih, kadar je treba kaj narisati ali pobarvati. Čim mlajši je šolar, bolj se odziva tudi čustveno. Morda mu naloga preprosto ni všeč. A naloga je vendarle naloga, tudi neprijetno je treba narediti. Spodbude staršev so vsekakor dobrodošle, prepričevanje v nedogled, trganje listov iz zvezka in kazni pa prav gotovo niso najuspešnejše metode. Pogosto bo učinek večji, če bo učitelj v šoli povedal svoje mnenje, poleg tega pa ima otrok v šoli priložnost svoj izdelek primerjati z drugimi in morda bo sam začutil, da bi se res lahko bolj potrudil.

Koliko in kako naj sodelujejo starši?

Nekateri otroci precej časa ostajajo v šoli v varstvu in razumljivo je, da si starši želijo, da bi otroci vse šolske obveznosti opravili v tem času. Vedno pa ne gre tako zlahka. Včasih je naloga taka, da se je ne da narediti v šoli, poleg tega pa je zanimanje staršev za otrokovo delo v šoli izjemno pomembno. Tudi če otrok naredi nalogo v šoli, je prav, da jo pregledajo še starši, zanimajo pa naj se tudi za drugo šolsko delo. In to vsak dan. Že vnaprej si določimo čas, ko bomo pregledali šolske zvezke in naloge in se pogovorili o dnevu, ki je minil. Vsaj tega ne izpustimo, pa čeprav je otrok v podaljšanem bivanju in tam dela naloge.

Kako pomagati pri domači nalogi?

Številni starši se sprašujejo, ali naj bodo ob domači nalogi zraven ali ne. Otroci so zelo različni, nekateri si želijo, da jim starši ves čas pomagajo, kimajo in jih spodbujajo, drugim je dovolj, da je nekdo samo v bližini, če bodo potrebovali pomoč, spet tretji so popolnoma samostojni, a si kljub temu želijo, da nekdo nalogo pregleda in se z njimi pogovarja o njihovem šolskem delu. Vsekakor je na začetku šolanja čas, da otroka navadite samostojnosti, če pa je za to že prepozno, ga prevelike odvisnosti odvadite postopno. Nekateri otroci s tem, ko želijo, da jih starši nenehno vodijo pri domači nalogi, le iščejo pozornost. Premislimo o tem in se jim raje bolj posvetimo v prostem času.

Kakorkoli že, včasih se pri nalogi tudi kaj zatakne. S tistim obupanim »ne znam« smo že poklicani na pomoč. Otroku ne ponudimo rešitve, temveč naj nam razloži, kaj naloga zahteva, in že pri tem bo kdaj sam našel pravilno rešitev. Pomagamo mu lahko s podobnim primerom, pri nekaterih matematičnih nalogah se da pomagati z risanjem. Spodbujajmo ga k temu in mu pustimo čim več samostojnosti na poti do rešitve.

Napačnih rešitev otroku ne popravljajmo, saj lahko tako postane nesamostojen; povejmo mu, da je naredil napako, in naj izračuna še enkrat. Napaka, ki jo bo otrok sam popravil, pravzaprav ni več napaka.

Domača naloga je otrokova odgovornost

Prav gotovo ni naloga staršev, da brskajo po otrokovi torbi in zvezkih, kje je označena naloga in kje je kakšno obvestilo. Sam mora vedeti, kakšne obveznosti ima, in poskrbeti, da si bo označil naloge, ki jih mora narediti. Domača naloga je njegova obveznost in zanjo je odgovoren sam, starši mu pri tem samo pomagajmo. Tudi za šolske potrebščine mora poskrbeti, da so na pravem mestu ob pravem času in v ustreznem stanju.

V številnih družinah še vedno velja, da je skrb za šolo mamina zadeva. Seveda nekdo mora stati za otrokom, vendar to ne pomeni, da dela namesto njega. Včasih šolar še bolj kot sodelovanje pri šolskih nalogah potrebuje razumevanje in pogovor o svojih skrbeh, stiskah in uspehih. Šolar potrebuje spodbude in pohvale, pokažimo mu, da cenimo njegov trud in uspeh, kadar pa mu ne gre najbolje, mu stojmo ob strani in ga ne kaznujmo, še posebej če je neuspeh doživel kljub trudu. Pri tem pa sta oba od staršev nepogrešljiva, tudi če družina ne živi skupaj.