Bornova pot je primerna tudi za najmlajše.

P.L.

P.L.

P.L.

P.L.

P.L.

P.L.

P.L.

P.L.

/91 /11

Nedeljsko sončno jutro je bilo več kot primerno za izlet. Nikakor nismo želeli posedati doma, izkoristili smo lepo vreme, poklicali še prijatelje, napolnili nahrbtnik do vrha, obuli planinske čevlje in se odpeljali proti mejnemu prehodu Ljubelj. Le nekaj metrov pred mejnim prehodom so nas oznake za Zelenico usmerile levo. Veliko parkirišče polno avtomobilov. Nismo bili edini, ki nas je pot mikala.

Moški del ekipe je vzel nahrbtnike, starejši otroci so prevzeli odgovornost za dve crkljivi majhni psički, mamici sva prijeli najmlajša otroka, stara štiri in šest let za roko in smo šli.

Že po nekaj minutah hoje smo prišli do prvega tunela. Otroci so bili navdušeni, iz nahrbtnikov smo potegnili svetilke, ker jih je bilo premalo, smo uporabili še mobitele. Čelad sicer nismo imeli, so pa priporočljive za hojo po tunelu. Odkrili smo jamsko kobilico in jo občudovali. Nato se je pred nami prikazala svetloba. Čudovit razgled med prvim in drugim tunelom. Obvezno fotografiranje nasmejanih otrok. Nato smo pot nadaljevali skozi drugi tunel.

Po slabi uri prijetne hoje po ne preveč strmem hribu, smo našli primeren prostor, otroci so posedli po gozdnih tleh, nalili smo jim topel čaj in postregli piškote. Hoja, sveži zrak, prijetno vzdušje, vse to nas je naredilo še bolj lačne.

Komaj smo čakali, da prispemo na vrh. In res smo hodili natanko uro in pol. no, najmlajša se je vmes tudi malce pocrkljala na očetovih ramenih. Naj ji bo!

Razgled pri koči Preval je bil čudovit, enkraten. Zmagali smo! Pozdravili so nas ostali planinci, nekateri še tako majhni, da so jih očki ali mamice nesli do vrha kar v nahrbtniku.

Dan je bil čudovit, s sabo smo imeli odejo, jo razgrnili na sončku in pomalicali. Čeprav je v koči dovolj ponudbe, smo imeli hrano s sabo. Sendviči so šli v slast, pojedli smo prav vse, kar so nudili naši nahrbtniki.

Sedli smo še h koči, med ostale planince, naročili pijačo in se martinčkali na soncu. Kar ostali bi.

A se nam je mudilo, če smo želeli še do zahoda prispeti do avtomobilov.

Če se boste odpravili tudi vi, obujte planinske čevlje, vzemite čelado, ki jo boste potrebovali v tunelih morda tudi pohodne palice in pa plezalni pas za otroke. Mi plezalnega pasu nismo imeli, zato smo morali biti zelo previdni na nekaterih delih poti in mlajša dva otroka držati za roke.

Še opis poti:

Na koncu velikega makadamskega parkirišča bomo opazili leseno planinsko tablo z napisom planina Preval, ki nas usmeri v gozd na peš pot, ki nas hitro pripelje do vznožja melišč. Tu pridemo na manjše razpotje, kjer bomo na skali opazili napis Prevala in Roblekov dom levo. Zložna pot se nato z melišča hitro preseli v strnjen gozd, ki je izpostavljen padajočemu kamenju. Široka pot nato preide iz gozda na strma in dobro zavarovana pobočja. Razgledna pot, pa nas nato pripelje do Bornovega tunela, kjer nam bo v pomoč svetilka. Pri prehodu skozi tunel bodimo pazljivi na večje število luž in občasno nizek strop. Na drugi strani tunela še nekaj časa hodimo po poti, ki je lepo speljana po vzhodnem ostenju Begunjščice, nato pa preidemo na melišče, katerega pa samo prečimo. Sledi še krajše prečenje strmih gozdnatih pobočij, nato pa se pot začne rahlo vzpenjati po manj strmem pobočju. Še naprej široka pot, ki se le zmerno vzpenja, pa se višje priključi markirani poti iz Podljubelja.

Tu nadaljujemo desno in široki poti sledimo do planine Preval-a, ki jo dosežemo po nekaj minutah nadaljnje hoje.

Vir: www.hribi.net