Kot vsi pravi turisti, tudi jaz ...

Mutti!

Čisto poseben sedež so imeli zame!

To pa je en poseben vlak.

Mami je gledala tole smešno obleko.

Kaj se pa tamle dogaja?

Kooončno ena skupna!

Glejte to ravnotežje!

Če pa tale ni dobra? :)

Brez koles ne gre!

/131 /11

Kako naj človek opiše mesto, kakršno je Dunaj? Sploh tako majhen človeček, kakršen sem jaz? Mislim, z mesti ravno nimam veliko izkušenj. Jesenice razen stolpnic, trgovin in železarne nimajo prav veliko ponuditi. Tudi Ljubljana, čeprav ljubka, je vse preveč mala in pravljična, da bi jo jemal resno. Pa sem jo, da ne bo kakšne zamere, vse dokler nisem prvič uzrl širokih ulic Dunaja, tega bivšega cesarskega mesta ob Donavi, ki je nekdaj bilo tudi naša prestolnica. Vsaj tako mi je povedal ati in ker se mi ne zlaže ravno pogosto, nimam nobenega razloga, da mu ne bi verjel.

Dunaj je prav posebno mesto. Kot pravi ati (o verodostojnosti informacije beri zgoraj) je to kraj, kjer sem bil spočet. To pomeni, da sta me mami in ati tam naredila s pomočjo ljubezni. Torej naju z Dunajem povezuje čista ljubezen. Zato nič čudnega, da sem se med njegovimi starodavnimi stavbami počutil kot doma. Pogrešal sem edino prijetno sapico, ki piha s Karavank, kajti bilo je naravnost nesmiselno vroče. Kar teklo je od mene in v mislih sem ves čas bil z atijem, ki je moral porivati moj vozek. Nedvomno mu je bilo bolj vroče kot meni.

Ne spominjam se ravno dobro svojega rojstva, zato ni čudno, če se spočetja spominjam še toliko manj. Zato nisem dobro vedel, kaj mi mami želi povedati, ko smo se ustavili pred vhodom v stanovanjski blok, kjer naj bi se začela moja zgodba. Tehnične podrobnosti stvarjenja je zadržala zase, zato sem ostal zmeden in še danes ne vem prav veliko o teh stvareh. Ulica je bila podobna ostalim in le mamina zgodba ji je dodelila prav poseben pomen.

Sem pa zato bil toliko bolj navdušen nad podzemno železnico. Da prideš do vlaka, se moraš spustiti globoko pod zemljo in to s pomočjo nekakšnih tekočih stopnic. Čisti užitek. Poleg tega je za mini človečke vse skupaj zastonj. Mislim, da bi se vse dneve vozil sem ter tja, če bi mami in ati imela dovolj pameti in bi ostala na Dunaju. Tako smo stali na postaji (jaz sem seveda sedel) in čakali vlak. Bilo je polno ljudi in veliko se jih je voljno odzvalo na moje mahanje in mežikanje. Mahali so nazaj in se mi nasmihali, ko sem začutil piš hladnega zraka, ki mu je hitro sledil vlak. Kot bi mignil smo bili v vagonu. Kakšna hitrost, kakšen pospešek. Veliko boljše od našega starega lenega forda. Nasploh so sredstva javnega prometa na Dunaju dobro premišljena, hitra in poceni (vsaj zame, hihi). Vse imajo, tudi tramvaje, ki so celo bolj zanimivi od podzemne železnice, ker vozijo na prostem in si človeček lahko v miru ogleduje okolico.

Dovolj o tem. Spregovorimo rajši o ljudeh. Dunajčani baje ne veljajo za najbolj ljubke in priljudne, a v moji knjigi ni boljših ljudi. Če dobro premislite, sta tudi mami in ati vsaj deloma Dunajčana. Zato ne preseneča, da so atija večkrat ustavili in ga povprašali za pot, dokler končno ni vprašal mamice: »Ali imam na čelu napisano 'Uradni vodič po Dunaju'?« Očitno so poznali tudi mene. Ljudje so mi mahali in se prisrčno smejali. Tudi sam sem kot nor mahal njim. Vsepovsod je bilo polno luštnih deklic v lahnih poletnih oblekicah, da bi se človeček z lahkoto zaljubil v njih. Ati pravi, da imam zato še čas, meni pa se zdi, da za lepe stvari ni nikoli prezgodaj.

Kljub temu da je bilo na dopustu lepo in sem v njem strašansko užival, pa je vse skupaj bilo tako naporno, da sem ter tja nisem mogel zadrževati slabe volje in sem glasno protestiral. Prišlo je celo tako daleč, da sem večkrat zaspal kar v vozičku (to se ni zgodilo že odkar nisem več dojenček). Mislim, da smo obredli celotno mesto, kar je naporno celo za odraslega, kaj šele za drobižek. V središču smo si tako ogledali Štefanovo cerkev, parlament, opero in nekakšen hotel, v katerem delajo na pogled ogabne torte, za katere niti mami ni imela lepih besed. Videli smo tudi eno izmed hiš gospe po imenu Marija Terezija, ki je mogla biti prava cesarica (sodeč po velikosti njene bajte). Ko sem kasneje videl Schonbrunn, kjer je baje tudi živela, je moje občudovanje do nje le še naraslo. Tako se to dela. Priznati moram, da me je zmotila le ogromna množica ljudi, ki je pohajkovala po njenem vrtu. Sam jim tega že ne bi dovolil, razen deklicam.

Ker to ni bil dopust kot tak, temveč tudi priložnost, da sem spoznal mamičine in atijeve prijatelje, smo veliko časa preživeli po raznih obiskih. Vsi so bili strašansko navdušeni nad mano in kot se spodobi, sem bil tudi sam strašansko navdušen nad njimi, pa četudi živijo v hišah, ki so veliko manjše od Marijinih. Nje nismo srečali, ker je živela pred par sto leti, karkoli naj bi to že pomenilo. Škoda, morda kdaj drugič. Gospa je baje močno čislana tudi pri nas. Vsekakor moram o njej in njeni družini (nekakšni Habsburžani ali nekaj podobnega) izvedeti kaj več. Ampak za to je še čas.

Preden grem pančkat, vam moram opisati še en dogodek, ki mi ne da miru. Zgodilo se je na mostu čez široko Donavo (to ti je reka). Ati je nekaj mencal po žepu in nagovarjal mami, nato ji je na prst nataknil prstan. Po tistem sta se obnašala še bolj prismojeno kot običajno. Povedala sta mi, da sta zaročena in se bosta torej kmalu poročila. Ampak, ali se ljudje ne poročajo, preden dobijo otroke? Vsekakor moram vprašati dedka. Srčno upam, da nista storila kakšne gromozanske napake, zaradi katere bom nazadnje na slabšem jaz.

Kakorkoli, za danes se poslavljam. "Lupčka" vsem.