/11 /11

Pokončna hoja

Nam se sicer zdi samoumevna, vendar pa je ena od naših edinstvenih lastnosti. Ko otrok prvič izkusi takšno obliko gibanja, je to zanj pomemben dogodek, saj s tem zapusti svet štirinožcev, ki ga je delil z drugimi mladimi sesalci, ter se pridruži zanimivemu pokončnemu svetu, ki je edinstven le ljudem.

Pomembna prelomnica

Prvi koraki so za otroka ogromnega pomena in velik premik proti neodvisnosti. Večina otrok se nauči hoditi brez pomoči v starosti od 12 do 15 mesecev, deklice nekoliko prej kot dečki. Prvi koraki so rezultat mesecev truda (in številnih neuspelih poskusov), v katerih je otrok pridobival moč, ravnotežje in koordinacijo, najprej pri nadziranju glave in nato preko preostalih telesnih struktur končno tudi nog.

Naravni napredek

Sposobnost hoje se ohrani v najbolj skromnih življenjskih pogojih. V plemenih in kulturah, kjer otroke dolgo nosijo privezane na telo, ti sicer pozneje dosežejo razvojne mejnike, vendar kljub temu shodijo. To kaže na osupljiv proces dozorevanja, ki je vnaprej določen pri vsakem otroku, še preden pride na svet.

Šest obdobij hoje

Prvi znaki, da je otroku namenjeno hoditi, se pokažejo že nekaj dni po rojstvu. Novorojenček v rokah staršev, podprt tako, da se s stopali rahlo dotika tal, z nogami živahno suva naprej, kot bi poskušal hoditi. To je avtomatska, refleksna dejavnost, ki je otrok ne more nadzorovati (glej Primitivni refleksi, stran 24). Izgine približno v dveh tednih, vendar kaže na to, kako globoko je dvonožna hoja zakoreninjena v človeških možganih.

Drugo obdobje

Za to obdobje, ki nastopi okoli enega meseca starosti, je  značilno, da otrok ni sposoben nobene hoji podobne aktivnosti. Podprt v naročju staršev in s stopali na tleh zdaj le nemočno pokleka v kolenih. Zgodnje, avtomatske hoje, ni več.

Tretje obdobje

Pri 3 mesecih ali nekoliko pozneje dojenček ne pokleka več v kolenih, ko ga naslonimo na trdo podlago, ampak poskuša z zdaj že krepkejšimi nogami nositi svojo težo. V naslednjih tednih se sposobnost pokončnega položaja ob podpori staršev še izboljšuje in otrokove noge so čedalje močnejše in bolj učinkovite pri vzdrževanju pokončne drže.

Četrto obdobje

Med 6. in 9. mesecem se pojavi značilno obdobje  »dvigovanja«, v katerem aktivni dojenček daje vse od sebe, da bi se ob kakšnem priročnem kosu pohištva dvignil v pokončni položaj. Ko mu končno uspe, nekaj trenutkov zmagoslavno opazuje svoj novi položaj, nato pa kaj hitro zopet pristane na tleh. Če se le preveč ne potolče, ga trenuten neuspeh ne ustavi za dolgo. Občutek biti višje v prostoru, je neubranljiv, zato se kmalu poskuša zopet dvigniti in postopoma postaja vedno bolj vajen z nogami podpirati svojo težo.

Peto obdobje

To je obdobje prave hoje, čeprav ob podpori staršev, in jo navadno prvič vidimo v starosti od 9 do 12 mesecev. Sestavlja jo nekaj opotekajočih korakov, ki jim sledi izguba ravnotežja. Starši sicer preprečijo, da bi otrok padel, vseeno pa ti začetni neuspehi za otroka pomenijo razočaranje, saj se dobro zaveda, kaj hoče, vendar je preveč neroden, da bi zmogel. Kljub temu vztraja in z vsakim spotikajočim poskusom bolje nadzira svoje gibe, dokler ne pride veliki trenutek, ko končno sam in brez pomoči naredi prve korake po sobi.

Šesto obdobje

Pri svojih prvih neodločnih korakih si otrok pomaga loviti ravnotežje z visoko dvignjenimi in v komolcih pokrčenimi rokami. Prvi koraki so široki, neenakomerno dolgi in nestabilni. Že čez nekaj mesecev pa je hoja veliko bolj koordinirana in visoko dvignjene roke niso več potrebne za lovljenje ravnotežja. Do 18. meseca večina malčkov samozavestno hodi in le redko pada po tleh.