Nepravilen odziv bližnjih ob splavu boli!

/11 /11

"Moja prva nosečnost se je končala s splavom. Spominjam se, da mi je telefon neprestano zvonil. Prijateljice in družina so me zasuli s sporočili sočutja in spodbudami, jaz pa sem se počutila tako osamljeno kot še nikoli," pravi Jennifer Oradat, ki je svojo izkušnjo delila na spletnem portalu Scarry Mommy in nadaljuje: "Cenila sem podporo in sočutje, ki so mi ga nudili, vendar sem si v resnici najbolj želela, da bi nekam pobegnila. Želela sem si izraziti svojo jezo. Želela sem si, da me nekdo, ne, da me vsi samo poslušajo. To kar sem dobila pa so bili izrazi obžalovanja in nezaželeni nasveti." Pravi, da se je v tistih dneh naučila nekaj pomembnega - če nekdo žaluje za svojim nerojenim otrokom, mu/ji nekaterih stvari preprosto ne smeš reči, povedati.

Kako se NE odzvati?

Težko je najti prave besede in se ustrezno odzvati, ker smo običajno tudi sami pretreseni ob novici, ampak preden karkoli rečete ženski, ki je pravkrat doživela splav, premislite. V pomoč so vam lahko nasveti, ki jih je Jennifer zapisala na podlagi lastne boleče izkušnje.

• NE RECITE: "Vem, kako se počutiš, tudi jaz sem izgubila otroka."

Vsakdo živi svoje življenje in vsako življenje je drugačno, tako da tudi če si sama doživela isto izkušnjo, veš samo to, kako se počutiš oziroma si se počutila ti, ne pa nekdo drug. 

RECITE: "Spomnim se, kako sem se počutila, ko se je meni to zgodilo." Takšna izjava je bolj nežna in dopušča možnost, da si izmenjata izkušnje, razkrijeta občutke.

• NE RECITE: "Saj bo bolje."

Kako lahko to obljubite? Mogoče bo bolje za vas! "Bolje" je subjektivno in ne velja za vse enako.

RECITE: "S časoma bo postalo lažje." To si vsakdo želi slišati, da bo lažje, da bomo okrevali in s časoma spet dobili občutek normalnega.

• NE RECITE: "Dobila boš drugega otroka."

Ne gre tako enostavno! Enega otroka se ne da kar tako nadomestiti z drugim. Ali naj se delam, kot da mi ta otrok ne pomeni nič in naj takoj neham jokati za njim? To ne gre!

RECITE: "...", ja čisto nič o otroku v prihodnosti. Ženska komaj žaluje za izgubljenim otrokom, ki je umrlo v njenem telesu in ne more razmišljati o prihodnosti.

• NE RECITE: "Saj si bila šele na začetku nosečnosti in se nisi tako navezala. To sploh še ni otrok."

Prosim? Nihče ne more določiti, kako se je nekdo drug navezal ali nenavezal na nerojenega otroka. Nosečnost je bila, življenje v telesu se je že začelo in moje telo je to že čutilo.

RECITE: "Žal mi je zaradi tvoje izgube." Samo to in nič drugega. Vsaka ženska je žalostna ob izgubi otroka, ki ga ne bo nikoli pestovala, žaluje za družino, ki bi jo imela s tem malim bitjem, ki ga nikdar ne bo rodila, žaluje za rojstnimi dnevi, ki jih ne bo, za življenjem, ki ga ni več.

Ženske se s splavom in izgubo spopadamo na različne načine. Najboljša pomoč je, da ob tem ženski prisluhnemo in če po tem čutimo, da moramo nekaj reči, si zapomnimo, da nekaterih besed, stavkov preprosto ne smemo uporabiti.

Vir: Scary Mommy, Jennifer Oradat