Ob novicah o nasilju v šoli otroci ne potrebujejo strahu, temveč mirnega, iskrenega pogovora in občutka, da niso sami. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Napad z nožem na srednji šoli v Murski Soboti je v petek pretresel lokalno skupnost in širšo javnost. Po doslej znanih informacijah je 15-letni dijak v šolskih prostorih z nožem poškodoval dijakinjo. Ta je bila po napadu oskrbljena, njene poškodbe pa po podatkih pristojnih niso bile življenjsko ogrožajoče. Policija je osumljenca hitro prijela, primer pa še preiskuje.

Dogodek se je zgodil med poukom, kar je še dodatno okrepilo občutek šoka in negotovosti – ne le med dijaki in zaposlenimi, temveč tudi med starši. Šola je ob incidentu aktivirala varnostne protokole, dijakom pa je bila v naslednjih urah in dneh na voljo tudi psihološka podpora.

Čeprav gre za izjemen in redek dogodek, je novica hitro presegla lokalne okvire. V številnih domovih je odprla pogovore, vprašanja in tudi strahove: ali so naši otroci v šoli res varni, in kako jih ob takšnih novicah sploh pomiriti?

Ko novica prestraši tudi odrasle

Novice o nasilju v šolskem okolju se dotaknejo ene najglobljih starševskih skrbi – varnosti našega otroka. Tudi če se dogodek ni zgodil na otrokovi šoli, sproži vprašanja, ki jih nosimo s seboj domov, za kuhinjsko mizo ali v večerni pogovor pred spanjem.

Otroci zelo hitro zaznajo čustva odraslih. Čeprav morda ne razumejo vseh podrobnosti, začutijo napetost, zaskrbljenost in nemir. Prav zato je pomembno, da se ob takih novicah najprej ustavimo sami pri sebi – in šele nato odpremo pogovor z otrokom.

Kaj otrok v resnici potrebuje – ne vseh podrobnosti

Otroci ne potrebujejo natančnih opisov dogodkov ali dramatičnih naslovov. Potrebujejo pa odgovor na vprašanje, ki ga pogosto ne izrečejo na glas: »Ali sem jaz varen/-na?«

Pomembno je:

- da smo iskreni, a umirjeni,

- da ne olepšujemo, a tudi ne strašimo,

- da otroku povemo, da so odrasli tukaj zato, da skrbijo za varnost.

Včasih zadostuje že preprost stavek:

»Slišala sem, da se je zgodilo nekaj neprijetnega. Če te karkoli skrbi ali zanima, sem tukaj.«

Kako se pogovarjati glede na otrokovo starost

Mlajši otroci potrebujejo kratke, jasne odgovore. Dovolj je pojasnilo, da se je zgodilo nekaj, kar ni bilo prav, in da odrasli skrbijo, da so otroci varni.

Osnovnošolci imajo več vprašanj. Zanima jih, zakaj se je to zgodilo in ali se lahko ponovi. Pomembno je, da poudarimo, da so takšni dogodki redki in da nasilje ni sprejemljiv način reševanja težav.

Najstniki pogosto že spremljajo novice in družbena omrežja. Z njimi se lahko pogovarjamo bolj odprto, tudi o pritiskih, čustvih in stiskah, ki jih doživljajo mladi. Naj vedo, da lahko brez strahu povedo, če se v šoli ali med vrstniki ne počutijo varno.

Znaki stiske, ki jih ne gre spregledati

Dogodki, kot je bil napad v Murski Soboti, nas opomnijo, da se stiska pri otrocih in mladostnikih pogosto kaže potiho. Bodimo pozorni na:

- nenadne spremembe vedenja,

- umik, zaprtost vase ali izbruhe jeze,

- strah pred šolo ali zavračanje odhoda tja,

- pogoste telesne težave brez jasnega vzroka.

To še ne pomeni, da je otrok v nevarnosti – pomeni pa, da potrebuje pogovor, razumevanje in podporo.

Kaj lahko starši naredimo – in česa ne

Starši ne moremo nadzorovati vsega. Ne moremo biti ves čas ob otroku in ne moremo preprečiti vsake slabe izkušnje. Lahko pa naredimo nekaj zelo pomembnega: gradimo odnos, v katerem se otrok počuti slišanega in varnega.

Pomaga:

- redni pogovori, ne le ob krizah,

- sodelovanje s šolo,

- jasno sporočilo otroku, da pove, če ga kaj skrbi – brez strahu pred posledicami.

Pretirano preverjanje, zasliševanje ali strašenje otrok pa pogosto naredi več škode kot koristi.