Šola je za otroka ogromen korak, a včasih se izkaže, da je to izredno težek korak tudi za starše. Ponavadi so starši tisti, ki prvi prestopijo šolski prag, šele kasneje pridejo na vrsto mali šolarji.
Starši prvi prestopijo šolski prag. (FreeDigitalPhotos.net)
Starši dobijo prve napotke in se s šolo najprej spoprimejo. Oni se veselijo velike telovadnice, prebrskajo knjižne police, pokukajo v šolsko kuhinjo, obhodijo igrišče in s strahom prehodijo poti in stranpoti, po katerih bo njihov otrok vsak dan pešačil v šolo. Na informativni sestanek pridejo s številnimi vprašanji, da bi zbrali čim več nasvetov, ki bi njihovim šolarjem olajšali šolska leta. Tako je tudi prav, saj so oni otrokom prvi zgled, v njih bodo otroci upirali pogled, ko bodo prestopili šolski prag. Veliko lažje jim bo, če bodo starši stopali odločno, nasmejani, z zvedavim pogledom, če bodo pozdravili znance, sosede, učitelje, socialno delavko, če bodo otroku pokazali lepe risbe ipd.
Na naši šoli zadnjih nekaj let na informativni sestanek povabimo otroke in starše. Starši dobijo odgovore na vprašanja o urniku, učiteljih, šolski prehrani, interesnih dejavnostih … Otroci imajo seveda povsem drugačne skrbi, čeprav jih še ne znajo izraziti, začnejo pa takoj raziskovati.
Pred vstopom v šolo
Posebno pozornost naj starši v mesecih pred otrokovim vstopom v šolo namenijo njegovemu socialnemu razvoju. Predvsem iz njihovega zgleda naj se otrok uči pozdravljanja, navezovanja stikov, izrekanja prošenj, zahval in dobronamernih pohval, nauči pa naj se tudi prositi za pomoč. Z zgledom starši otrokom kažejo primeren odnos do dela; mogoče je še najpomembnejše, da znajo poslušati in se obnašati v skupini – počakajo, da pridejo na vrsto, odstopijo mesto, boljši kos hrane, igračo.
V tem času otroku še pomagamo pri oblačenju, umivanju zob, urejanju ležišča … Okolica naj otroku pokaže, da mu gre dobro, pa naj gre za umivanje rok, nošenje vrečke iz trgovine, brisanje prahu ali risanje. Če postavi vprašanje, mu po svojih močeh odgovorimo, skupaj poiščimo članek v reviji in prebrskajmo spletne strani, saj vsi vemo, kako dobro dene, kadar rečemo: »To pa že vem.« Spodbujajmo ga, da pri delu vztraja tako dolgo, da ga opravi seveda pa naj bodo naloge primerne sposobnostim. Starši naj otrokom pokažejo, kako držati svinčnik, med igro in delom naj mu pokažejo, kaj je na levi, kaj na desni, skupaj naj ugotavljajo, česa je več, česa manj, na pamet naj se učijo izštevanke in štejejo do deset ...
Staršem je treba razložiti, da bodo nekateri otroci vse to hitro znali, nekateri pa bodo za te veščine potrebovali več časa. Pomagati jim je treba pri spremljanju otrokovega razvoja in jih usmerjati, da bodo otroku ponudili dejavnosti, ki jih zmore, da bo doživel čim več uspehov in krepil svojo samozavest, ob tem pa znal prenašati tudi poraze.
Prvi koraki
Prvi september naj ne bo bavbav! Starši naj pred tem dnem otroku večkrat pokažejo hram učenosti – šolo, otroka naj spomnijo na informativni dan, ga peljejo na šolsko igrišče, če je le mogoče, naj se z bodočim šolarjem udeležijo kakšne šolske prireditve. Starši, ki želijo otroku pomagati, o šoli ne govorijo z dvignjenim prstom, otrok ne strašijo s hudimi učitelji in grozno težkimi nalogami. Z otroki se pogovarjajo, jim govorijo o svojih pozitivnih izkušnjah. Ponavljajo jim pripovedi o svojih sošolcih, dogodkih v razredu, šolskih izletih, športnih dnevih, ni pa jim treba zamolčati nalog in nesramnih sošolcev. Otroku naj vlivajo zaupanje vase ter v sošolce in učitelje. Otrok naj se zaveda, da bo sposoben premagovati težave, da bo pri tem vedno bolj samostojen in bo, tako kot na vseh drugih področjih, vedno redkeje potreboval pomoč.
Zdaj je čas, da starši skupaj z bodočim šolarjem pripravijo torbico, knjige, pisala. Družina naj skupne urice preživi ob pregledovanju knjig, ovijanju zvezkov, šiljenju barvic, otroci naj prevzemajo naloge in starši naj jim jih rade volje prepustijo.
Pogodba med učencem, starši in učiteljem
Pred nekaj leti smo s tretješolci in njihovimi starši družno stopili v projekt Pogodba. V dveh mesecih jo je podpisal skoraj ves razred. Kot učiteljica sem s podpisom potrdila, da bom izvajala zanimiv pouk po začrtanem programu, pomagala otrokom, da bodo razvijali svoje sposobnosti, redno preverjala učno snov in o tem obveščala starše. Starši so sklenili, da se bodo zanimali za otrokov razvoj, da bodo poskrbeli, da bo otrok v šolo prihajal urejen in spočit, da bodo pri otroku razvijali pozitivna čustva do soljudi, da bodo sodelovali z učiteljem in se redno udeleževali srečanj v šoli. Člen, ki je zavezoval učence, pa je vseboval redno opravljanje šolskih in domačih nalog, sodelovanje pri pouku (pri tem niso smeli ovirati drugih) in pravilo, da bodo obzirni do vseh oseb v svoji okolici, da nikomur ne bodo storili ničesar, kar si ne bi želeli, da kdo stori njim. Na osnovi te pogodbe smo nato individualizirali delo z vsakim otrokom in tudi staršem.
Napredovali smo vsi, vsak najmanjši uspeh nam je bil spodbuda za določanje novih izzivov in nalog. Ni bilo vedno lahko, treba je bilo več razmišljati, bolj spremljati delo posameznega otroka, daljša je bila priprava na govorilno uro, tudi govorilnih ur je bilo več.
Prepričana sem, da je največji uspeh tega projekta prevzemanje odgovornosti tako otrok in učiteljev kot tudi staršev. Še pomembnejša pa sta občutek otrok, da so staršem in učitelju pomembni, saj jim ti namenjajo svoj čas in znanje, ter spoznanje, da sami nosijo pomemben del odgovornosti za svoj razvoj.
Učimo se vse življenje
Večji ko so otroci, manj njihovi starši prihajajo v šolo. Otroci so samostojnejši, vedno manj se opirajo na starše, po pomoč se obračajo drugam, še največkrat k svojim vrstnikom. Čeprav na zunaj zavračajo skrb in pozornost svojih staršev, pa jo še vedno potrebujejo. Na poti k odraslosti jih posnemajo, čeprav nezavedno.
Prva leta šolanja starši pomagajo otroku pri vključevanju v skupino, pri navajanju na šolsko delo, pri reševanju nesoglasij, opravljanju domačih nalog. Velikokrat poiščejo pomoč pri učitelju, če sami še ne znajo pomagati otroku. Ko pa šolar prebrodi začetne stiske, spoznajo, da je prišel čas, ko se bodo morali otroci z večino nalog spoprijeti sami. Takrat učitelj več nasvetov nameni otrokom, saj so oni tisti, ki bodo zdaj prevzeli večino odgovornosti za svoje življenje.
Čeprav se učitelju velikokrat zdi, da za delo s starši ni najbolj usposobljen, se ga hočeš nočeš mora lotiti, kadar želi nekaj spremeniti. Najpomembnejše je, da si zastavimo cilj; učitelji in starši želimo otroku pomagati, pri iskanju poti pa si lahko medsebojno pomagamo. Skupaj nam je lažje.
Če bodo starši prisluhnili otroku, bodo ugotovili, kako zelo si njihov otrok želi, da si ogledajo njegovo učilnico in njegove izdelke ter spoznajo učiteljico in sošolce. Niti predstavljati si ne morejo, kako bo ponosen nanje, če bodo učitelju pomagali pri zbiranju materiala za delavnice ali pri pripravi kulturnega dneva ali če si bodo vzeli čas in šli z razredom na športni dan. |
LITERATURA: Nasveti ob pričetku šolanja, Agram, Maribor, 1991.
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: