Otrokovo pripravo na novega družinskega člana začnemo že v nosečnosti – s pogovorom, vključevanjem in predvsem z razumevanjem njegovih čustev. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Otroku novico o prihodu dojenčka povemo preprosto in iskreno, prilagojeno njegovi starosti. Pri malčku je dovolj stavek: »Mamica ima v trebuščku dojenčka, ki bo čez nekaj mesecev tvoj bratec ali sestrica.« Pomembno je, da novica pride od staršev in ne od drugih.

Če otrok vpraša: »Zakaj?«, »Kako?«, »Ali me boš imela še rada?«, mu odgovorimo nežno, brez olepševanja. Otrok ima pravico do vseh čustev – tudi do skrbi, strahu ali jeze.

Čustva, ki jih ne smemo preslišati

Pogosto nas skrbi, kako bo otrok sprejel spremembo, zato skušamo potlačiti njegove »negativne« odzive. A ljubosumje, jeza in negotovost so normalni. Otroku dovolimo, da jih izrazi, in jih ubesedimo namesto njega: »Morda se ti zdi, da bo dojenček vzel vso mamico. To je naporno. Ampak te imam še vedno rada – prav tako močno kot prej.«

Otroku povejmo, da je normalen, tudi če se mu zdi, da bi raje imel mamico samo zase. Takšna čustva ne pomenijo, da je slab – temveč da čuti.

Vključevanje – ne prisila

Čeprav se sliši smiselno, da otroka »vključimo v priprave«, to ne pomeni, da mora biti navdušen nad zlaganjem oblekic ali izbiro vozička. Dovolj je, da mu damo možnost sodelovanja – brez pritiska. Lahko na primer izbere igračko, ki jo bo podaril dojenčku, ali pomaga pripraviti svojo sobico za »bratca in zanj«.

Po rojstvu: kako podpreti odnos?

Ko dojenček pride domov, starejšemu otroku namenimo poseben čas – tudi če je to samo pet minut pozornosti na dan. Povabimo ga, naj sedi ob nas med dojenjem, mu beremo, ko dojenček spi, in ga ne silimo v crkljanje z novorojenčkom, če tega ne želi.

Pomembno je tudi, da se ne odzivamo ostro na morebitne "regresije" – ponovno lulanje v posteljo, iskanje dude ali zavračanje hrane. To so začasne reakcije, ki jih sproži sprememba.

Najpogostejše napake staršev

- Primerjanje sorojencev: »Tvoj bratec nikoli ne joka toliko kot ti.«

- Prelaganje odgovornosti: »Zdaj si starejši, moraš biti priden.«

- Zapostavljanje: Ves čas z dojenčkom, medtem ko starejšemu rečemo »počakaj«.

Vse to lahko pri otroku povzroči občutek zavrženosti. Namesto tega ga pohvalimo, ko pokaže prijaznost, in mu damo vedeti, da ostaja enako pomemben del družine.

Skupaj v novo poglavje

Prihod bratca ali sestrice je lahko čudovita priložnost za učenje empatije, sodelovanja in povezanosti – a le, če otroku dovolimo, da spremembo predela v svojem ritmu. Ljubezen se ne deli – ljubezen se množi. In z nekaj potrpežljivosti bo otrok to spoznal tudi sam.