Ne bojta se strahov in zadržkov, temveč se o njih pogovarjajta. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

"Najprej štal'ca, nato pa krav'ca!" radi odgovorijo starejši ljudje, če jih povprašamo, kdaj je pravi čas za otroka. Toda to je le ekonomski vidik odločitve za otroka, zato ne smemo pozabiti na tistega pomembnejšega - čustvenega.

Ne bojta se strahov

Če nekateri pari preživljajo težke preizkušnje, ker imajo težave z zanositvijo, ne smemo podcenjevati strahov pred veliko odločitvijo, ki druge pare zadržuje pred spočetjem prvega otroka.

"Sva res prava drug za drugega oziroma ali si zares želiva živeti skupaj do smrti?", "Kaj pa midva, bova potem, ko bova imela dojenčka, sploh imela še kaj čas zase in za naju?" in "Sva sploh sposobna biti dobra starša?" so le nekatera od vprašanj, ki si jih zastavlja veliko parov, ki razmišljajo o otroku.

S temi vprašanji ni prav nič narobe, če se jih partnerja ne bojita in si jih upata podeliti med seboj. Težava nastane, če si eden od partnerjev močno želi otroka, drugi pa ima občutek, da teh svojih dvomov ne sme niti izraziti, saj bi s tem ogrozil partnerstvo. "Očitno me ne ljubiš dovolj, če si ne želiš otroka z mano!" so tipični očitki partnerja, ki je že povsem pripravljen na družinsko življenje.

Če vaš partner še vedno dvomi v odločitev za otroka, ga nikar ne izsiljujte in poskušajte prepričati v nasprotno, temveč mu prisluhnite in ga poskušajte vsaj malo razumeti. Morda gre le za strah pred veliko odločitvijo ali pa zares ni prepričan v dolgoročnost vajinega razmerja. To boste lahko ugotovili le s spoštljivim in empatičnim pogovorom.

Kako ga bova preživljala?

Med pogostimi zadržki mladih parov, ki se vse kasneje odločajo za prvega otroka, je seveda zelo razumljiv strah pred zmožnostjo preživetja. "Noben nima stalne službe, tudi nepremičninskega problema še nisva rešila, kako naj sploh skrbiva za še eno nebogljeno bitje?" so povsem realni strahovi sodobnih mladih parov. 

Toda pri tem ne pozabite, da se lahko to čakanje na "idealne okoliščine" pošteno zavleče. Zato skupaj s partnerjem premislita, kako bi vama lahko pomagala širša družina in ne pozabita, da otrok ne potrebuje idealnega doma in idealnih staršev, ki imajo že vse lepo "poštimano", temveč "le" starša, ki ga imata rada in sta s svojim življenjem zadovoljna. Kakršnokoli že je in na kateri koli stopnji že je trenutno. 

Nočem biti kot moj oče!

Med pogostimi nezavednimi strahovi pred prvim otrokom je tudi strah enega ali obeh partnerjev, da bosta kot starša enaka kot njuni starši. Strah je seveda več kot utemeljen, saj vsi ljudje v sebi nosimo družinske vzorce, med katerimi jih je velika večina nezavednih. Toda, to še ne pomeni, da teh vzorcev ne moremo ozaveščati in prelomiti oziroma postati boljši starši kot so bili naši starši. 

V resnici je že to, da se zavedate tega, da vas bodo pri starševstvu vodili vzorci iz primarne družine, velik korak na poti k bolj ozaveščenemu in samoreflektirajočemu starševstvu. Če se boste pri tem zavedali, da so otroci v resnici naši največji učitelji, ki nam vsakodnevno zrcalijo vse tisto znotraj nas, kar nam še ni uspelo predelati, ste lahko prepričani, da boste kot starš svoje starše zagotovo pomembno prerastli.

Kaj pa moje sanje?

Morda so nekateri poklici zares težje združljivi s starševstvom in družinskim življenjem. Toda če se pozorno ozrete po svoji okolici, boste zagotovo našli številne pare, ki jim uspeva združevanje otrok in družine z osebnimi cilji in kariero. Morda niso tipična družina iz kataloga, ki počne vse to, kar bi morala "prava" družina. In tudi starša sta svoje osebne cilje nekoliko prilagodila in priredila. Pa vendar še vedno živita svoje sanje, ki jih po novem delita tudi z otroki.

In ravno to je največ, kar lahko podarimo svojim potomcem - vzgled človeka, ki se samouresničuje tako doma kot v službi in prostem času, ne pa starša, ki se je zaradi otrok odrekel svojim življenjskim sanjam. Saj veste, otroci bodo nekoč odšli svojim sanjam naproti, veliko staršev pa takrat ostane v praznem gnezdu z izpraznjenim življenjem. 

Zato je zelo dobro, da se že pred odločitvijo za otroka tega zavedate in tudi kot starši ne pozabite na svoje osebne cilje, ki so vas poklicali in jih morate izpolniti, da lahko začutite notranji mir. Na tej poti vam lahko otroci s svojo nedolžnostjo, igrivostjo, radovednostjo in iskrenostjo zelo pomagajo!

Ko se "zgodi nesreča" ...

Vas je otrok presenetil oziroma se je "zgodila nesreča"? Ne glede na to, kaj pravi vaša okolica in kako zelo nepripravljeni se počutite, ne pozabite, da je prvi otrok vedno presenečenje. In nanj v resnici nikoli nismo povsem pripravljeni oziroma se lahko začnemo pripravljati šele, ko ga dobimo.

Zato si nikar ne očitajte ter se ne utapljajte v občutkih krivde in strahov, temveč sprejmite to čudovito "darilo Življenja". Na srečo imate več kot devet mesecev časa, da se pripravite na novo življenjsko vlogo starša.

In ne pozabite: to je vaš otrok, ki nosi vaše celice in vašo energijo, ki vas že kot majhna pikica čuti in pozna. Ker si vas je v resnici izbral za starša. Zaupajte mu, prav tako pa sebi in naj se nova in čudovita pot starševstva začne!