|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Ko pravljice otrokom pomagajo premagovati strahove

Andrej Rutar, 1.12.2016
Pripovedovanje zgodb in branje pravljic povezuje starše, stare starše ter ostale pripovedovalce in bralce pravljic z otroki že leta in leta. Premalo pa se zavedamo, kako pomembne so dejansko za otroka.

image
/11


Pogosto pa se odrasli premalo zavedamo, da so način branja pravljice, ton glasu, mimika bralca, pogovor po pravljici, odgovori na vprašanja, ki jih otrok običajno zastavlja, čustveno vzdušje, ki se ustvarja ob zgodbi med bralcem in otrokom, ter razlaga, ki sledi na koncu, vsaj toliko pomembni za otroka kot sama vsebina pravljice. To zelo nazorno in na osnovi konkretnih primerov prikaže Angeline Bauer v knjigi Pravljice zdravijo.

 

Z branjem krepimo otrokovo samozavest

Avtorica pojasnjuje, kako pravljice pomagajo otrokom pri soočanju s strahovi in negotovostjo ter kako lahko starši z branjem pravljic krepijo otrokovo samozavest. Dejstvo je, da otroci tudi prek pravljic prejemajo določene vrednote, razrešujejo težka čustva in notranje konflikte. Seveda pa pravljice niso dovolj, zato avtorica tudi razloži, na kakšne načine bodo starši lahko otroku v pomoč v stiski, kakšne reakcije otrokom pomagajo in kakšne so jim samo v navidezno pomoč.


Pravljice otrokom omogočajo doumeti stvari, ki jih prek racionalne razlage pogosto ne morejo razumeti, saj še ne jasno ločijo med realnostjo in svojo predstavo. Pravljice jim stvari predstavijo prek junakov, ki imajo podobne težave kot oni sami, zato se otroci z njimi lahko poistovetijo.


Pravljice pomagajo odgnati strahove

V odlomku iz knjige Pravljice zdravijo, ki ga predstavljamo v nadaljevanju, je nazorno opisano, kako lahko s pravilnim načinom branja in razlage pravljice otroku pomagamo pri soočenju s strahovi pred duhovi in nevarnimi bitji. Skoraj vsakega otroka v določenem obdobju ponoči mučijo nerealni strahovi v obliki duhov ali nevarnih bitij. Takrat se otroci zatečejo k staršem, ki jih potem po navadi poskušajo prepričati in potolažiti z izjavo, da duhov ni. A ker otroci do sedmega leta niso sposobni jasno ločiti med resničnostjo in predstavo ter duhove vidijo, niso zmožni sprejeti razlage, da duhovi ne obstajajo, zato so starši v njihovih očeh neverodostojni in nezanesljivi, ker jih pustijo same z njihovo stisko.


Psihološko gledano so to temna notranja bitja ali senčne podobe, ki se s sanjami dvignejo v zavest. To dogajanje je zdravilno, kajti brž ko se to, kar nas muči v podzavesti, prenese v zavest, imamo nekoga ali nekaj, s čimer se lahko spoprimemo. Ko strahovi mučijo otroka v sanjah, je pomembno, da vam natančno pove, kar je sanjal. Otrok se bo s pripovedovanjem sprostil, vi pa boste lahko ugotovili, ali se otrokov strah nanaša na konkretne dogodke.


Najhitrejši in najzanesljivejši način, kako se osvobodimo strahov, je soočenje. Ko spoznamo sprožilca strahu, se moramo z njim spoprijeti. Tako imamo možnost, da ga dojamemo v celoti in si ustvarimo novo predstavo. Pogosto se izkaže, da bitje, ki se ga bojimo, sploh nima slabih namenov.


Duh v pravljici

Vendar ta temna notranja bitja niso vedno tako konkretna, da bi jih otrok lahko natančno opisal. Takrat otrok pripoveduje o nedoločljivih bitjih, ki ga ogrožajo in v navzočnosti katerih se počuti nemočnega. Zdi se mu, da so skrajno nevarna in da ga bodo ob priložnosti požrla.


Pravljice pomagajo otroku konkretizirati podobo sovražnika, ki ga lahko sovraži in se ga boji, ponudijo pa tudi junaka, s katerim se lahko poistoveti, in rešitev. Pomembna je prisotnost odrasle osebe, ki pravljico bere ali pripoveduje in ki omogoči, da se otrok lahko loti spoprijemanja s strahom v varstvu človeka, ki mu zaupa, in ni sam, tako kot je ponoči v svojih sanjah ali v dnevnem sanjarjenju.


Primer pravljice na to temo je pravljica o Modrem plamenčku, ki govori o Ani, deklici, ki v sanjah vidi duhove – otroku, ki je v podobnem položaju, se zato ne bo težko poistovetiti z njo.

Ana pride kot dekla v tujo hišo k prijaznemu staremu gospodu. Že drugim služabnikom pred njo so se v tej hiši ponoči prikazovali duhovi, vendar se oni niso spoprijeli s težavo tako kot Ana, temveč so pobegnili. Ana pa ostane. Ima dva »pomočnika«: prijaznega starega gospoda, pri katerem služi in ki simbolizira očeta, ter župnika, kot simbol božjega očeta. Oba ji prigovarjata in jo opogumljata, naj vzdrži srečanje z duhom. Ana se strinja in ravna po nasvetu župnika, ki pravi, naj modremu plamenčku le sledi, vendar naj od njega nikoli ničesar ne vzame in zanj ničesar ne stori, predvsem pa naj bo pozorna, da bo vedno pred njo. Tako se spoprime z duhom, hkrati pa pazi, da se mu ne podredi in da ima vedno nadzor nad njim. Če bi bil duh za Ano, torej v nezavednem, bi imel možnost ravnati zoper njo in Ana bi bila izgubljena.

Toda Ana je odločna in na koncu ne le osvobodi duha, temveč dobi za nagrado tudi dragocen zaklad: samozaupanje, s katerim se je na začetku lotila zadeve, se je v nevarnosti obneslo in se s tem še okrepilo. Zato je pomembno, da otrok sam razreši problem odrasli pa mu je v oporo in mu svetuje.


Pravljica: Modri plamenček

Nekoč je v prastari hiši živel star gospod, pri katerem je redko kateri služabnik ostal prav dolgo. Vsa služinčad, ki jo je imel, je pripovedovala, da ti v tej hiši ni ravno prijetno pri duši. Sliši se rogoviljenje duhov, na temnih mestih je videti plamenčke, pa tudi sicer straši, da ti vzame sapo. Pa se je zgodilo, da se je k temu gospodu vselila nova dekla, ki ji je bilo ime Ana. Po prvi noči je gospod vprašal služabnico, kako je spala, ker ga je skrbelo, da bo spet slišal pritoževanje nad strašenjem duhov v hiši. Živahna dekla pa mu je odgovorila, da je prav dobro spala.


Enak odgovor na enako vprašanje je dobil tudi drugo jutro. Tretje jutro pa je dekla zaspala; bila je v zadregi in je rekla: »Celo noč je bilo, kot da bi okrog moje postelje plesala modrikasta lučka in nenehno šepetala: 'Pojdi, Ana! Pojdi, Ana!', tako da nisem mogla zaspati prej kot okrog šestih, ko je zapel prvi petelin.«


Ko pa je to vznemirjanje trajalo nekaj noči zaporedoma, je dekle začelo razmišljati o tem, da bi to novo službo zapustilo. Gospodu je bilo žal in je rekel Ani: »Veš kaj, Ana, pogovori se o tem z gospodom župnikom, morda ti lahko da kakšen dober nasvet!«


Župnik je na Anino vprašanje takole odgovoril: »Če je modra luč duh in če te pokliče, se hitro obleci in mu sledi. Vendar bodi skrbna in pazi, da od njega ničesar ne sprejmeš, da ne primeš ničesar, kar ti ponudi, da ne storiš ničesar, kar ti ukaže, in da bo vedno pred teboj. Če boš ravnala natanko po tem nasvetu, ti to lahko prinese srečo.«


Komaj se je dekla zvečer ulegla v posteljo, že je modri plamenček spet poplesaval okrog njene postelje in ji šepetal: »Pojdi, Ana! Pojdi, Ana!«


»Če že mora biti,« je rekla Ana, ko je skočila iz postelje in se na hitro oblekla, »pa pojdiva.«


»Pojdi, Ana!« je šepetal plamenček.


»Ti pojdi naprej!« je rekla Ana in plamenček je plapolal pred njo, po hodniku, po stopnicah navzdol, vse do kletnih vrat. Tam je plamenček spet zašepetal:


»Odkleni, Ana!«


»Ti odkleni!« je rekla Ana. »Jaz nimam ključa.« Tedaj se je plamenček spremenil v majhno belo ženico, ki je dahnila v ključavnico in kletna vrata so se odprla. Zdaj je modrikasto lesketajoča se podoba odlebdela pred Ano po kletnih stopnicah navzdol k najbolj skritemu kotu kleti. Tam je bila na zid prislonjena motika, in ženica, katere modrikast soj je klet za silo osvetljeval, je pokazala na orodje in zašepetala: »Tu skoplji luknjo, Ana!«


»Ti skoplji luknjo!« je rekla Ana. »Jaz je ne potrebujem.« Ženica je res zagrabila za motiko in se pošteno lotila dela. Kmalu se je pokazala skrinjica, v kateri so bile vse mogoče lepe stvari, stari zlatniki ter nakit iz biserov in dragih kamnov.


»Dvigni jo, Ana! Vzemi jo ven, Ana!« je šepetal duh, toda Ana je čisto mirno odgovorila: »Ti jo dvigni, jaz bi se lahko poškodovala.« Ženica je dvignila skrinjico iz zemlje in jo postavila pred Ano, da je zvenelo in žvenketalo vse zlato in srebro, ki je ležalo notri.


»Nesi jo gor, Ana, v svojo kamrico!« je šepetala ženska. Ana pa je rekla: »Sama jo nesi gor. Zame je pretežka.« Ženica je dvignila skrinjico in spet zašepetala: »Pojdi, Ana! Pojdi, Ana!«


Ana je odvrnila: »Ne, najprej mora iti luč.« Tako je ženica spet šla po stopnicah navzgor, vendar počasi, ker je nesla težko skrinjico, in ječala in stokala je na vseh stopnicah vse do Anine kamrice. Potem je odložila skrinjico in Ana se je spet ulegla v svojo posteljo, okrog postelje pa je spet plesala modrikasta svetloba. Tedaj se je Ana prekrižala in rekla: »Tako kot si ti meni pomagala, naj zdaj Bog tebi pomaga v večno nebeško kraljestvo, amen!«


Zdaj se je bela ženica v jasni podobi Ani še enkrat prikazala in njen obraz je žarel v soju najčistejšega veselja – nato je nenadoma izginila. Ana je mirno zaspala, in ko se je zjutraj prebudila, je mislila, da je vse to le sanjala. Toda glej – skrinjica je bila še tu in obdarjena je bila z lepim zakladom. V hiši starega gospoda ni nikdar več strašilo.


VIR: Pravljice zdravijo, Angeline Bauer, Založba Tangram, 2008



Kako se z otrokom pogovarjati o rasizmu?
Otroka ne poskušajte "zaščititi" pred temi težkimi vsebinami, temveč si vzemite čas za pogovor o tem, kako je, če si d...
4
Zakaj ima otrok afte?
Afte so razjede na ustni sluznici, ki se lahko pojavijo v vseh starostnih obdobjih, tudi pri otrocih. V hujših primerih ...
4
Ko rastejo prvi mlečni zobki ...
Izraščanje zob je normalen fiziološki proces, vendar veliko staršev pove, da so otroci med izraščanjem zob nemirni, se b...
4
Alergije pri otrocih in z njimi povezane t...
Alergije so vse pogostejši ter zelo aktualen problem. Obkroženi smo s številnimi alergeni, ki jih bodisi zaužijemo (živi...
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Kdo se boji poroda na domu?
Večina slovenskih porodnih strokovnjakov uradne medicine že pred epidemijo koronavirusa poroda na domu ni podpirala ozir...
Kako se z otrokom pogovarjati o rasizmu?
Otroka ne poskušajte "zaščititi" pred temi težkimi vsebinami, temveč si vzemite čas za pogovor o tem, kako je, če si d...




ime
Lelly28 RR

kaj vam je oz. vam je bilo najbolj pomembno pri izbiri otrokovega imena?