Foto: FreeDigitalPhotos.net

/11 /11

Spominjam se, kako pomembno mi je bilo vsem kolegicam povedati, da moj sin nima več pleničke. Vsaki, ki sem ji po dolgem in počez razložila, da je popolnoma suh podnevi in ponoči, pa niti dveh svečk še ni upihnil, sem povedala tudi, da ne bom prav nič jezna, če to pove še vsem svojim kolegicam. Seveda sem zamolčala oziroma popolnoma pozabila povedati, da ponoči mu včasih še vedno uide. No, tudi, če se preveč zaigra, popolnoma pozabi, da ga tišči lulat in so hlačke mokre. Ali pa, če ga zebe v nogice, takrat tudi malce uide. Ampak, to sploh ni pomembno, pomembno je, da je največkrat suh!

To je bilo, ko je bil majhen moj prvi sin, da ne bo pomote. To je bilo še v tistih davnih časih, ko sem bila mlada mamica in ko sem bila prepričana, da je pomembno, da tvoj otrok nikakor ne odstopa od večine ... besed ostalih mamic in temu, kaj vse že zmorejo njihovi otroci.

Danes, točno sedem let kasneje, ko ima moj drugi sinko dve leti in pol, se s tem sploh ne obremenjujem, Ker, kot prvo, enostavno nimam več časa in ker, kot drugo, sem ugotovila, da je otrok edinstven in najboljši, pa čeprav je nekoliko v zaostanku s sosedovim, ki je le nekaj dni starejši od našega.

In ja, mamice vzgajamo vsakega otroka drugače, vsakega naslednjega otroka, ki ga imamo, drugače. Ker je enostavno nemogoče vzgajati enako. Ker z otroki rastemo in se učimo tudi mamice.

Zadnjič me je znanka vprašala, če je moj drugi sinko že »suh« čez dan. Torej, če je že brez pleničke. Uf, zamislila sem se. Je res že čas? Ga moram res že navajati na kahlico? Ampak, saj je niti nimam!

Da, da, priznam. Najprej sem morala v trgovino po kahlico, da sem sinkota sploh lahko pričela privajati nanjo.

»Boš lulal na kahlico?« sem ga vprašala.

Pokimal je, čeprav mu ni bilo niti malce jasno, kaj kahlica sploh je.

»Kupila sem takšno, modro, ki zapoje pesmico, ko lulaš vanjo,« sem mu povedala.

Da, prodajalka me je uspela prepričati, da so otroci, nadvse srečni, če jim kahlica poje pesmico, medtem ko lulajo.

No, naš ni bil navdušen, nasprotno, bil je popolnoma zgrožen in prestrašen, ko se je tisto čudo, ki sem ga poimenovala kahlica, pričelo še oglašati, ko je vanj prvič opravljal potrebo. In potem seveda ni več hotel sesti nanjo.

Jezna sama nase, ker sem kupila najbolj zakomplicirano kahlo, kar so jih imeli in zanjo odštela ravno enkrat več, kot bi za navadno, sem poskušala ugotoviti, kje bi lahko izklopila nadležno piskanje. In ugotovila, da se ga nekako ne da.

Pa nič zato. Vanjo sem nalila nekaj vode, jo postavila v kad in smo šli, od doma.

Ves dan nas ni bilo in ko smo se zvečer vrnili, nas je nadležno piskanje pozdravljalo že na stopnicah. Starejši sin se je smejal, mož je zavijal z očmi, jaz sem bila tokrat na dolgo delujočo baterijo jezna, mlajši sin ... no, on pa je bil v svoji plenički popolnoma miren. In varen pred kahlo.

Pospravila sem jo na najvišjo omaro in dala sinu mir. In ne boste verjeli. Že čez nekaj dni je prišel k meni, in sam povedal, da bi rad imel hlačke. Takšne, kot jih ima njegov starejši brat. Da ne potrebuje več pleničke, ker sedaj bo tudi on lulal v stranišče.

»Res?« sem presenečeno vprašala.

Resno je prikimal. In to dejansko tudi izvajal. Brez dodatnega privajanja na kahlico. Brez nenehnih vprašanj vsake pet minut, če ga lulat. Sam od sebe. Na stranišče, tako, kot njegov veliki brat. No, sicer smo postavili zraven še pručko. Moj mali fant je postal veliki fant takrat, ko se je odločil sam. Ko je prišel tisti dan. Njegov dan.

Drage mamice, nikar ne obupujte, nikar se ne obremenjujte. Včasih je potrebno le dati otroku čas.

Pa srečno s kalico! Tisto, ki poje pesmico ali pa tisto, ki ne.