Sečoveljske soline (1/3)

Sečoveljske soline (2/3)

Sečoveljske soline (3/3)

/41 /11

Krajinski park Sečoveljske soline s površino približno 650 ha, sodi med najdragocenejše dele naše naravne in kulturne dediščine. Leži na skrajnem jugozahodnem delu Slovenije, tik ob meji z Republiko Hrvaško, v južnem delu občine Piran. V severnem delu Parka, ki se imenuje Lera, še poteka aktivna pridelava soli in ga od južnega dela Parka, imenovanega Fontanigge, deli struga potoka Drnica.

Na Fontaniggah so veliki bazeni, prepredeni s sistemom starodavnih nasipov, od katerih so ohranjeni le še večji. Ob širših kanalih so raztresene nekdanje solinske hiše, ki s svojim značilno podobo sooblikujejo edinstvenost solinske krajine. Glavna sladkovodna žila je reka Dragonja, ki se po nekaj 10-kilometrskem toku v Sečoveljskih solinah izliva v morje.

Na Fontaniggah je bila pridelava soli v 60. letih prejšnjega stoletja opuščena, v okviru dejavnosti Muzeja solinarstva pa se še prideluje sol na način, ki izvira iz 14. stoletja. Vsako solno polje je tu predstavljalo samostojno solino, z lastnimi bazeni za zgoščevanje morske vode in kristalizacijo.

Na Leri, še danes "aktivnem" področju, pa so solna polja, namenjena kristalizaciji soli, ločena od polj za zgoščevanje morske vode (bazeni za izhlapevanje). Razlika med obema načinoma pridelave soli je torej v tehnološkem postopku, ki se veže na pripravo slanice, žetev in skladiščenje soli ter različna delovna orodja. Skupna značilnost obeh solinskih območij je, da solinarji na dnu solnih polj gojijo petolo, posebno vrsto biosedimenta, ki preprečuje prehajanje morskega blata v sol in zadržuje vgrajevanje posameznih ionov v sol.