"Gozdni škrat pa se ji je maščeval: preklel je grad, graščakinjo in vso služinčad. Komaj je izrekel kletev, že se je Stari grad sesul v razvaline, graščakinja pa se je spremenila v kačo."
Grb loških graščakov
Loški grad
Nad Škofjo Loko bdi mogočni Loški grad. Videti je strog in zdi se, da tam stoji že od nekdaj. Pod njegovimi nogami lahno vrvi življenje najbolj srednjeveškega slovenskega mesta. A že čisto blizu, v samotnem gozdu pod Lubnikom se skrivajo pozabljene razvaline Starega gradu. Po mogočnosti zidovja se seveda ne morejo primerjati z ohranjeno grajsko stavbo. A po številčnosti napetih zgodb ga zlahka denejo v koš ... Veliko jih je zapisal Lojze Zupanc v zbirki Kamniti most.
Začetki stare Škofje Loke segajo v daljno leto 973. Takrat je nemški cesar Oton II. daroval ozemlje okoli sotočja dveh Sor škofu Ambrahamu iz Freisinga na Bavarskem. Loški grad je prvič omenjen v 13. stoletju, kar šesto let pa je bil središče velikega freisinškega gospostva na Gorenjskem.
»Zamorec« iz grba
Se vam je kdaj zdelo nenavadno, da je v mestnem grbu Škofje Loke upodobljen »zamorec« z velikim uhanom v ušesu in s krono na glavi? Zgodba pripoveduje, da se je prvi loški zemljiški gospod, škof Abraham, nekega dne napotil proti Idriji. Spremljal ga je temnopolti služabnik, ki ga je loški gospodar dobil v dar iz bogatega Ogleja. Potovala sta po Poljanski dolini, ki je bila tisti čas bogata s hostami in medvedi. Tako sta naletela na velikanskega medveda. Knez Abraham je prestrašen obstal in drgetal, njegov sluga pa je napel lok in izstrelil puščico. Medved se je zvalil na tla, gospodar pa si je oddahnil. Ko se je živ in zdrav vrnil v loški grad, je zaukazal, naj v grb naslikajo glavo njegovega rešitelja. Od takrat je v škofjeloškem grbu glava črnega »zamorca«.
Koliko je v tej legendi resničnega, ni znano, zanimivo pa je, da »zamorca« dejansko najdemo v grbih vseh mest, ki jih je imela v lasti freisinška škofija v Sloveniji, severni Italiji, Avstriji in na Bavarskem.
Divje hoste Lubnika
Če se od Loškega gradu napotite na Lubnik čez enega stranskih vrhov, boste sredi gozdov naleteli na ruševine Starega gradu. Če je Škofja Loka dobila ime po škofovski zemljiški gospodi, je grad Wildenlack (Divja Loka) verjetno dobil ime po svoji samotni legi. V gradu naj bi že v 13. stoletju bivali škofjeloški vitezi, o prebivalcih pa kroži cela vrsta zgodb. Tudi takšnih, ob katerih se človek sprašuje, ali ni grad dobil imena po njihovi brezsrčnosti in divjosti ...
Stari grad je leta 1511 porušil potres. Danes so ohranjene samo zunanje stene, notranjost gradu pa je preraščena s travo in debelimi drevesi. To je tih in zapuščen kraj, toda samo na videz. Zgodbe kar vrejo izpod vsakega kamna!
Članek objavljen v Prostočasnik, poletje 2008
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:
Zavarovanje za tujino in Covid-19
Če se na dopustu v tujini okužim s koronavirusom, kaj krije evropska kartica in kaj dodatno zdravstveno zavarovanje za t...
3
Oglejte si, kako smo se imeli na Brionih
V soboto, 24. aprila, smo se Ringarajevci že drugič odpravili na družinski izlet z ladjo Dora. Tokrat na čarobne otočke ...
2
Seznam zabaviščnih parkov v Evropi:
Anglija, Avstrija, Danska, Francija, Italija ter Nemčija.
2
Popotovanje od Portoroža do Pirana
Piran je staro mediteransko in pristaniško mesto in je pravzaprav en sam velik muzej, saj ima ohranjeno srednjeveško zas...
2