Sodelovanje v družini otroku prinaša varnost. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Dve ljubezni – primarna in izbrana

Ko govorimo o sestavljeni družini, se dotaknemo ene najnežnejših in hkrati najzahtevnejših tem, odnosa med mamo in mačeho. To je odnos, ki ves čas išče ravnotežje med sodelovanjem, strahom, primerjavami in odgovornostjo. Odnos dveh žensk, ki ju povezuje isti otrok. 

- Ljubezen mame je primarna, rodi se naravno, iz telesa.

- Ljubezen mačehe je izbrana in je zavestna odločitev: “Jaz te izberem”.

Znanstveniki dokazujejo: Obe ljubezni sooblikujeta otroka

Raziskave v razvojni psihologiji in družinski dinamiki potrjujejo, da obe vrsti ljubezni oblikujeta otroka na različne, a dopolnjujoče načine. Primarna ljubezen, tista, ki jo otrok prejme od staršev, je naravna in dana. Vsi ostali odnosi v življenju pa se gradijo počasi, s časom, zaupanjem, doslednostjo in izkušnjo. Ravno zato ima odnos z mačeho za otroka močno razvojno vrednost. Skozi ta odnos spoznava, da varnost ni omejena na biološko vez, da ljubezen ni en sam vir, temveč tok, ki lahko teče na več načinov. To je ena prvih življenjskih izkušenj, ki otroku pokaže, kaj pomeni, ko se nekdo odloči, da te bo imel rad.

Otrok varnost črpa iz energije in vedenja med odraslimi, ne le iz besed. Ko mama in mačeha sobivata mirno in z razumevanjem, otrok dobi prostor, da ljubi obe brez strahu, krivde ali dvoma. Mama lahko pripomore k temu, da otrok sprejme novo dinamiko, tako da mu razloži in pokaže, kako mačeha prispeva k njegovi vzgoji in skrbi zanj.

Raziskave poudarjajo, da sodelovalni odnos med mamo in mačeho pomembno prispeva k boljšemu razvoju otroka v odraslosti:

- Boljša sposobnost čustvene regulacije: lažje obvladuje svoja čustva in stiske.

- Večje zaupanje v odnose: uči se, da so medosebni odnosi varni in stabilni.

- Boljše razumevanje kompleksnih družinskih sistemov: lažje razume dinamiko družine in vlogo vsakega odraslega.

- Nižja stopnja tesnobe v kasnejših partnerskih odnosih: pozitivne izkušnje gradijo varnost in samozavest.

Raziskave jasno opozarjajo, da nesodelovanje med mamo in mačeho pušča na otroku dolgotrajne negativne posledice:

 - Povečano tveganje za duševne težave v odraslosti, kot so depresija, anksioznost, nižja samopodoba in občutek negotovosti.

- Ponovitev vzorcev odtujevanja v lastnih odnosih: odrasli, ki so bili odtujeni kot otroci enemu od staršev, lahko znova doživljajo podobne konflikte in stiske.

Grajenje mostu med mačeho in mamo v dobrobit otroka

Mačeha pogosto išče prostor, kamor bi smela spadati, opazuje odzive in išče ravnovesje med bližino in spoštovanjem družinske zgodovine, v katero je vstopila. Biološka mama pa pogosto išče način, kako ohraniti občutek, da je še vedno glavni steber družine, tista, ki ima vpliv in odgovornost.

Pomembno je medsebojno razumevanje: da mama začuti, koliko poguma in negotovosti nosi mačeha, ko vstopa v že oblikovano družino in da mačeha razume, kako boleče je za mater, ko se družinska dinamika spreminja. Z medsebojnim sočutjem in spoštovanjem lahko med mamo in mačeho nastane tisti tih prostor miru, kjer obe v resnici želita isto: da bi bil otrok ljubljen, varen in sprejet. Kaj pa ko ni tega mostu?

“Vojne lojalnosti” - Otrokova notranja razpetost

Znanstveniki opozarjajo, da se v sestavljenih družinah pogosto pojavlja pojav vojne lojalnosti. To je otrokova notranja razpetost med dvema domovoma. Do tega pojava pogosto pride, ko eden od staršev vstopi v nov partnerski odnos, kar lahko sproži občutke zmede in lojalnostnih konfliktov pri otroku.

Primer iz prakse: “Če se imam pri očetu in mačehi lepo, bom izdal mamo.” To ni nujno posledica aktivnega odtujevanja otroka od drugega starša, mačehe ali očima, ampak je dovolj že subtilen občutek, da eden od staršev pričakuje določeno vedenje ali da je žalosten, ko otrok govori pozitivno o drugem domu.

Otroci v središču lojalnostne stiske

V raziskavi, kjer so analizirali 215 otrok, 2-3 leta po ločitvi staršev so ugotovili, da otrokovo zavračanje enega starša ali naklonjenost samo enemu staršu ni neposredna posledica ločitve, temveč odraz družinske dinamike. To pomeni, da v primerih, ko se razvijejo lojalnostne vojne med odraslimi, otrok pogosto nosi breme konflikta, ki ga ni povzročil sam.

Ste se kdaj vprašali, ali je vaš otrok v središču lojalnostne stiske? Posledice pri otroku so lahko: občutek krivde in zmede, strah pred izgubo ljubezni, odpor, umik, razdražljivost ali hladnost do drugega biološkega starša, mačehe ali očima.  Pomembno je razumeti: otrokovo “težavno” vedenje ni pomanjkanje ljubezni, temveč naraven obrambni mehanizem pred notranjim konfliktom.

Kako lahko odrasli razbremenite družinsko dinamiko, ko se pojavijo vojne lojalnosti?

1.  Prepoznati in poimenovati vojne lojalnosti: Pomembno je razumeti, da otrokovo vedenje (naglica, napetost, izogibanje ali skrivanje občutkov) izhaja iz notranjega lojalnostnega pritiska in ne odraža njegovih dejanskih občutkov do drugega odraslega, pri katerem je. Ko odrasli ta vzorec prepoznajo in ga jasno poimenujejo, lahko vedenje vidijo kot izraz stiske, ne kot zavračanje. Tako ustvarimo prostor za več razumevanja in manj osebnega jemanja otrokove reakcije.

Primer: Otrok je z mačeho zelo povezan, a ko pride prvi dan od mame, jo komaj pogleda, ker čuti krivdo, da se z mačeho dobro razume. Mama mu ni rekla nič slabega, a otrok občuti njeno žalost, ko pohvali mačehino torto, ki mu jo je pripravila za rojstni dan. Mačeha mora v tem primeru razumeti otrokovo stisko.

2.  Uravnati sebe, da lahko umirimo otroka: Z zavestno distanco in opominom, da otrokovo vedenje ni osebno, temveč posledica pritiska, je pred odzivom potrebno narediti kratek odmik in ostati miren. Reakcija naj ne izvira iz lastne prizadetosti, temveč s stabilno držo. Svoja čustva je potrebno predelati s pomočjo druge odrasle osebe in ne z otrokom. Doma pa naj se ohranja predvidljivo rutino, topel sprejem in vzdušje, kjer otrok čuti, da mu ni treba izbirati med osebami, ki ga imajo rade.

Primer: Ko otrok pride od mame in je nekoliko odklonilen do mačehe, naj globoko vdihne, ga mirno pozdravi in mu da čas, da se prilagodi na novo okolje.

3.Vztrajati pri pravilih je ključno za otrokovo varnost: Če “strožji” starš popusti in omili pravila, da bi ohranil otrokovo naklonjenost, otrok dojema, da je čustveno izsiljevanje učinkovito. Hkrati to potrjuje sporočilo drugega starša, da je “pri njem bolje,” kar poglobi otrokovo lojalnostno stisko. Zato je ključno, da starš vztraja pri dogovorjenih pravilih in mejah ter ostane dosleden, tudi če se v trenutku počuti zavrnjenega.

Primer: Otrok pri mačehi želi, da mu dovoli, da gleda televizijo dlje kot je dogovorjeno, saj pri mami lahko vedno pogleda do konca. Mačeha mora vztrajati pri dogovorjenem času.

4. Otroku nuditi varno pristanišče: To pomeni, da otroku sporočamo, da ga imamo radi brezpogojno, tudi kadar nas kdaj zavrača zaradi občutka krivde.

??Primer: Mačeha mora otroku sporočiti: "Vidim, da si zdaj žalosten in jezen. Tu sem, če želiš govoriti ali se samo stisniti ob meni.”

Na koncu: Kaj res šteje za otroka v sestavljeni družini?

Največje darilo, ki ga otrok v sestavljeni družini lahko prejme, ni popolna harmonija, temveč spoznanje, da ljubezen ni omejena in se lahko množi. To ga naredi močnejšega, varnejšega in sposobnega ljubiti brez strahu ali krivde. Tudi, če neposredno sodelovanje med mamo in mačeho ni mogoče, lahko vsaka od njiju veliko prispeva že s tem, da z besedami in dejanji nikoli ne zmanjšuje ali slabša ugleda druge.

Zala Udir, svetovalka za dinamiko sestavljenih družin, ustanoviteljica Aurapaxa, je magistrica zakonskih in družinskih študij, ki se celostno posveča življenju in izzivom sestavljenih družin.

S partnerjem soustvarjata skupno življenje z njegovima dvema otrokoma iz prejšnjega partnerstva, kar njenemu strokovnemu delu daje pristen vpogled v vsakodnevne izzive ter dragocen stik z realnostjo tovrstnih družinskih sistemov. Njeno delo temelji na strokovnem znanju, sočutju in praktičnih izkušnjah.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

VIRI:

 - Johnston,?J.?R. (2003). Parental alignments and rejection: An empirical study of alienation in children of divorce. Journal of the American Academy of Psychiatry and the Law, 31(2), 158–170 https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/12875493/

- Miralles, P., Godoy, C. & Hidalgo, M.?D. (2023). Long-term emotional consequences of parental alienation exposure in children of divorced parents: A systematic review. Current Psychology, 42(14), 12055–12069. doi:10.1007/s12144-021-02537-2 https://link.springer.com/article/10.1007/s12144-021-02537-2?utm_source=chatgpt.com

- Doyle,?C.?B. (2018). The Loyalty Wars: When Stepkids Feel Stressed About Loving Their Stepmom. Stepmoms on a Mission. https://smoms.org/articles/an-updated-copy-of-the-loyalty-wars-article-chapter-28-from-cathryns-new-book/