Dedki in babice so pomembni za otrokov razvoj in vzgojo.

/21 /11

Se še spominjate spanja na veliki peči, vonja domače kuhinje, sušenja začimb in čajev, rezljanja piščali in frač, petja starih ljudskih pesmi? Raziskovanja starih dedkovih lop in velikih babičinih skrinj? Pa skupnega risanja družinskega drevesa in spoznavanje prednikov?

Lahko rečemo, da je vedno obstajala nekakšna posebna vez med otroki in starimi starši. Pripovedovanje zgodb in raznih dogodivščin iz njunega življenja je otroke odpeljalo v svet prednikov, ki so jim pokazali, kdo so, iz kje prihajajo, kaj jih je zaznamovalo. Tako so otroci skozi oči preteklosti razumevali sedanjost, v kateri so rasli in se razvijali.

Ko otrok pozna svojo preteklost, svoje korenine, si kasneje lažje ustvarja svoj prostor pod soncem in neko stalnico v svojem življenju, ki mu daje smisel. Velik del teh korenin mu zapustijo starši, njegova primarna družina, ki vpliva na njegovo samopodobo, na zaznavanje sveta, na kasnejše odnose in na pričakovanja.

Otrok in stari starši drug drugega učijo

A ne smemo pozabiti na še eno družino, družino, ki si je tudi vedno vzela čas zanj, ga razumela, pogosto ščitila in pa tudi razvajala z mnogimi »prepovedanimi« sladkarijami. Ta družina sta ravno dedek in babica, ki sta dobila posebno nalogo spremljanja vnuka in vnukinje v odraščanju na svoj način. Tako lahko s svojo preprostostjo pripomoreta, da se med družinske vrednote vpišejo tudi tiste, ki presegajo današnjo materialistično usmerjenost sveta. Vnuk pa jima je lahko tudi po drugi strani pokaže podobo njegovega sveta in ju nauči marsikaterih spretnosti, ki jima pomagajo uživati spremembe in se vključiti v širši tok življenja. Tako se stara starša vključita v aktivni življenjski slog, ki jima omogoča, da lahko še naprej razvijata svoje sposobnosti in odkrivata ob vnukih novo poslanstvo. Ob vsem tem pa se še posebej krepi čustvena vez, ki presega ljudska izročila, pesmi, običaje in navade, piše pa posameznikovo zgodbo, s kakšnimi čutenji se sooča in s čim vstopa v odnose z drugimi ljudmi.

Tako lahko medgeneracijske vezi po eni strani vsebujejo dostojanstven odnos do sočloveka (mladega ali starega), po drugi pa lahko puščajo za seboj sledi čustvene napetosti, skrivnosti in nerazrešenih težav. Oboje oblikuje naslednjo generacijo, saj se vzorci obnašanja prenašajo iz roda v rod in vsak posameznik se znajde pred odločitvijo, kaj bo s temi vzorci naredil. Ali bo razrešil morebitne skrivnosti in si odgovoril na lastna vprašanja o samem sebi, ali pa se vrtel v začaranem krogu v iskanju identitete. In tega ne more storiti sam. Človek je bitje odnosa v vsakem pogledu in vedno rabi nekoga, da lahko vidi samega sebe.

Stari starši so otroku ogledalo

Torej, da lahko otrok počasi sestavlja svojo preteklost in si odgovarja na občutke, ki jih doživlja v svoji družini, rabi »ogledalo«, da vidi, zakaj se nekaj dogaja, kot se. To ogledalo so mu v prvi vrsti seveda starši, za njimi pa stari starši, ki mu dajo pogled na širšo družino, v katero se je rodil. Tako se v tem ogledalu za otrokom pojavljajo vedno novi obrazi, ki mu kažejo pot nazaj in mu pomagajo kovati pot naprej. Več je teh obrazov s svojo zgodbo, bolj bogato izkušnjo odnosov otrok dobi in manj je skrivnosti, ki ga lahko utesnjujejo. Saj velja, da tista osebna in družinska preteklost, ki je ne poznamo in ne dobi svoje razrešitve, nas nezavedno zavezuje in teži k ponavljanju.

Življenje nam torej ponuja mnogo različnih odnosov, v katerih odkrivamo, kako je biti otrok, skozi kakšne težave gremo kot mladostniki, kako si izoblikujemo svoj prostor kot odrasli in kaj odkrivamo kot starejši. V teh odnosih se oblikujemo in rastemo. Tako se povezujejo naše vezi, tako se pretaka preteklost naših dedov in babic v sedanjost sinov/hčera in v prihodnost vnukov.