Počakajte trenutek, uživajte v razgledu!

Moj prvi čof čof v morju

Uaaaau, morje!

Ja, tudi igrišče smo našli!

Kamni so zakon!

Končno udobje avtosedeža za popoldanski dremež

/71 /11

Mali Gaj Julij ne ve, čemu je namenjen praznik, ki je letošnjega junija tako lepo in primerno padel ravno na petek. Dan državnosti se mu sicer zdi zanimiv (ker je dela prost dan), to pa je tudi vse. Privržencu vsega poganskega je bolj všeč sončev obrat, ki se vsako leto zgodi 21. junija in to popolnoma brez vmešavanja ljudi. Sončev praznik je pač neminljiv, medtem ko so prazniki ljudi vse prej kot to.

Kljub temu, da mu za državnost Slovenije ni mar (mogoče je za kaj takšnega še premlad), je bil vesel priložnosti, ki nam jo je prost petek ponujal. Odločitev je bila na dlani in že v četrtek takoj po službi (moji, ne Gajevi) smo se odpeljali v Devin.

Čudoviti kraji so tam doli, stisnjeni med Kras in Tržaški zaliv. Le malokdo ve, da je tradicionalno slovensko morje zahodno od Trsta in ne vzhodno. Aktualno slovenska obmorska mesta so namreč v zgodovini ves čas bila poseljena z Italijani. Na drugi strani pa so naselja med Trstom in Tržičem bila poseljena s Slovenci. Narobe svet pač. Če pustimo zgodovino in politiko ob strani, popotniku iz Slovenije vsekakor pride prav, da domačini govorijo slovensko in to s tistim simpatičnim primorskim pridihom, ki trdo govorečim Gorenjcem zveni tako žgečkljivo.

Gaj Julij se je torej prvič v svojem mladem življenju znašel na obali brezkončnega morja. Prvi vtis je bil (pod vplivom tri ure trajajoče vožnje) precej krmežljav. Kar slišal sem ga lahko, kako premišljuje: »Kaj naj z vso to vodo? Če so moji predniki prišli iz morja, se mi nikakor ne zdi smiselno, da bi zdaj sam rinil vanj. So že vedeli, zakaj so se preselili na kopno. Sam sem še najbolj zadovoljen z domačim umivalnikom. Morje naj obdržijo kar ribe.«

Na njegovo žalost sva s Karmen uživala v večerni sapici, ki je nežno vlekla z morja in vdihavala slani morski zrak, medtem ko je Cezarjev soimenjak kazal očitno nejevoljo, sedeč v svojem vozičku. Mogoče so k temu pripomogli tudi zobki, ki so se začeli vztrajno prikazovati iz dlesni in ga skoraj gotovo mučijo, čeprav nič ne potoži. Vsaj glede zobkov ne, saj še vedno rad in pogosto ter glasno protestira že pri najmanjši napaki, ki jo v lastni neizkušenosti narediva s Karmen. Ko smo se končno pobrali s plaže in se odpravili po Rilkejevi pešpoti, ki se vije visoko nad pečinami in ponuja čudovite razglede proti Istri, je v nahrbtniku protestno zaspal in se ni zbudil vse dokler ga v najeti sobi nisem odložil na tla.

Naslednjega dne je bilo vse skupaj še bolj neprijetno, saj smo morje spoznavali tudi bolj intimno in mali Gaj se je kaj hitro znašel do popka v slani vodi. Svoje nestrinjanje z neprimernim obnašanjem je podkrepil z glasnim protestom, a se nisem dal in sem vztrajal. Pa glejte zlomka, kaj kmalu je že veselo čofotal po vodi, lizal slane roke in se nasploh obnašal precej korajžno (ob upoštevanju njegove majhnosti v primerjavi z morjem). Kljub vsemu se mi je dozdevalo, da se ni otresel prvotne sovražnosti do slane vode, zato sva kaj hitro zlezla na plažo, kjer smo ponavljali lekcijo, da kamni pač niso za v usta.

Ko smo se po kakšni uri vračali s plaže, nama je fantek končno zadremal kar v avtu in naredila sva nekaj tako tipično slovenskega, da sva se na ta račun oba strašno zabavala. Odločila sva se namreč, da se še malo »peljemo naokrog«, da se bo revček lahko spočil. Na njegovo srečo smo pristali v Gorici, kjer smo našli čudovito otroško igrišče. Na toboganu je končno prišel do izraza dobri stari zadovoljni nasmejani in razigrani Gaj. Ko si je dal duška, pa sva ga zvlekla nazaj na morje, kjer sva se oba naskrivaj smejala izrazom nejevolje na njegovem obrazu.

K sreči smo že naslednjega dne zaključili naš kratek skok na obalo. Zdaj je na vrsti spoznavanje sladkovodnih jezer. Mogoče bo v Bohinju naš mali gorski deček bolj užival.

Vse kolumne našega očka Grega in njegovega zaklada Gaja, najdete v Očkovem dnevniku.